#korinalarajanež #legionarji #ženskinogomet

Reprezentantka Korina Janež v intervjuju za Planet nogomet: “Nekoč v ligi prvakinj, že naslednje leto pa na evropsko prvenstvo v Švico!”

Objavljeno 14. maja 2024 14. maja 2024

Vir fotografije: RB Leipzig Frauen

Še preden je postalo jasno, da bo že poleti iskala nov klub, smo poklicali v Leipzig. Tokrat smo namesto k Benjaminu Šešku, ki blesti v elitni Bundesligi, zavili proti ženski ekipi, kjer si že drugo sezono kruh služi Korina Janež. Šele 20-letna nogometašica svojo pot pri Leipzigu, kot že rečeno, ob koncu sezone po dveh letih zaključuje, v prihodnje bo srečo iskala drugod. Z nadarjeno članico Leipziga in redno reprezentantko Slovenije se je pred zaključkom sezone in poletnimi počitnicami, ki pa bodo zaradi iskanja novega kluba verjetno nekoliko bolj stresne kot drugače, pogovarjal Matjaž Škrjanec.

Korina Janež — Vir fotografije: RB Leipzig Frauen

Še zelo mlada si se odpravila nogomet igrat v Nemčijo. Tam trenutno zaključuješ drugo sezono, prvo med nemško elito. Kakšne so bile tvoje izkušnje in s kakšnimi izzivi si se srečevala pri prehodu od igranja v Sloveniji pa do igranja v Nemčiji?

Tako je, pri osemnajstih sem takoj po končani gimnaziji odšla v Nemčijo. Tam sem okrepila RB Leipzig, ki je bil takrat še drugoligaš. Ampak ambiciozen drugoligaš. To je bilo zame takoj izjemno pozitivno. Če se ambicije uresničijo, to zame pomeni eno leto igranja v drugi ligi, v vmesnem času pa bi se naučila govoriti nemško, se nastanila in navadila na novo mesto, državo in kulturo. Med sicer pričakovanim prebojem v prvo ligo smo z ekipo imeli kar nekaj res lepih dosežkov. Izzivi so bili zame različni. Najprej se je bilo treba navaditi na delo v klubu in potem na jezik in kulturo.

Prvi mesec se je bilo težko navaditi in ujeti ritem, saj nisem dovolj dobro razumela jezika, kar je posledično prineslo tudi to, da nisem bila sproščena. Potem pa se počasi ustališ in pride vse na svoje mesto, končno sem lahko sproščeno igrala nogomet. Do neke mere sem morala navaditi tudi večjega profesionalizma, kot sem ga bila recimo vajena od prej. Rekla pa bi, da je bil največji izziv mentalna pripravljenost. Treba se je soočati tudi z neuspehi in padci. Na tem nivoju moraš biti ves čas na 100-odstoten, ker ti dajo vedeti, da je vsakogar mogoče zamenjati. Vse našteto mi je pomagalo pri moji psihični pripravi, kar me je utrdilo tudi kot osebo.

Kaj ti je bilo najbolj všeč pri igranju za Leipzig? So med drugo in prvo ligo velike razlike, ali je prehod ”naraven”?

Vsekakor uživam v igranju v Bundesligi. Vsak teden se soočam z igralkami, ki igrajo na zelo visokem nivoju in so osvojile že marsikaj, nekatere tudi ligo prvakinj, pa svetovna in evropska prvenstva. Všeč so mi tudi priložnosti in pa dogodki, na katerih kot igralka tako velikega kluba lahko sodelujem. Med ligama je velik preskok, a je potrebno poudariti, da je druga nemška liga kljub temu zelo dobra. Tam po večini igrajo zelo nadarjene in mlade igralke, ki nastopajo v mlajših selekcijah reprezentanc in si s tem nabirajo izkušnje za kasnejše igranje med elito.

Se je bilo težko prilagoditi tudi na življenje izven igrišča v Nemčiji?

Nekaj časa je seveda trajalo. Kljub temu, da sem jezik že precej dobro razumela, pa sem potrebovala svoj čas, da sem se na vse skupaj navadila. So me pa vsi v klubu in okoli njega lepo sprejeli in imam tako tukaj zdaj nekaj zares dobrih prijateljic.

Za moško ekipo igra tudi Benjamin Šeško. Sta se morda že kdaj srečala, izmenjala kako besedo? Vemo, da je v Nemčiji in predvsem v Leipzigu prava zvezda. Se tudi tebi kdaj zgodi, da te na ulici kdo prepozna in recimo pozdravi?

Kljub temu, da igrava za isti klub, moram priznati, da sva se srečala mogoče enkrat ali dvakrat. Res mu gre dobro, ljudje ga cenijo. To, kar počne, je hvale vredno. Mislim, da bi morala imeti nekaj skupnih snemanj, a so zaradi določenih razlogov kasneje odpadla. Treba je vedeti, da je težko uskladiti termine med obema ekipama. Sploh moška, katere član je tudi Benjamin, je izjemno zasedena.

Tekme v Bundesligi definitivno zahtevajo od nogometašice nekaj več. Kako se ti motiviraš in ohranjaš fokus, da lahko zmeraj daš svojih 100 odstotkov za ekipo?

Tekme so zahtevne. Kot že prej omenjeno, je v ligi res ogromno vrhunskih igralk. To od tebe zahteva, da odločitve sprejemaš zelo hitro in je res treba biti stoodstotno fokusiran vseh devetdeset minut. Sploh ekipe, kot sta Bayern in Wolfsburg, bodo vsako tvojo napako s pridom izkoristile. Sama z motivacijo načeloma nimam težav, ker nogomet res obožujem in dam na vsakem treningu in tekmi res vse od sebe. Težje pa mi je definitivno v momentih, ko igram manj, ampak to so trenutki, ko je treba dobro delati na treningih in se boriti za svoje mesto v enajsterici na naslednji tekmi.

Kako bi opisala svoj slog igre? Te kateri nogometaš ali nogometašica pri svoji igri še posebej navdihuje?

Moj slog igre bazira na igri po tleh, tehničnem nogometu z več posesti ter obračanjem strani in nato iskanjem podajo v globino. Letos, ko nastopamo v Bundesligi, nam je tak nogomet v primerjavi z lani precej težje igrati. Moj najljubši igralec je Andres Iniesta, navijam namreč za Barcelono, ki se lahko skozi svojo zgodovino pohvali z izjemnimi igralci. Trenutno pa mi res iz tekmo v tekmo dih jemlje članica ženske ekipe Barcelone Aitana Bonmati.

Doslej si igrala že veliko tekem na izjemno visokem nivoju, tako v reprezentanci kot tudi klubu. Katera tekma oziroma kateri trenutek ti je ostal najbolj v spominu in zakaj?

Težko reči, imela sem že priložnost igrati nekaj res tako imenovanih velikih tekem. Omenila bi tekmo lani proti Eintrachtu iz Frankfurta, ko smo jih premagali v pokalu, jaz pa sem bila v začetni enajsterici. V pokalu smo se prebili do polfinala, kar je za drugoligaša izjemen uspeh. Pa potem tekma z mladinsko reprezentanco proti Angliji, ko sem zadela za vodstvo z 1:0. V čast mi je igrati za Slovenijo, zato mi vsaka tekma za člansko reprezentanco ostane v spominu. V članski reprezentanci moram omeniti še tekmo proti Belorusiji, ko sem prvič začela v začetni enajsterici. Tam sem tudi dosegla zadetek, ki pa so ga na koncu v zapisniku pisali kot avtogol.

Preberite še

Kakšni so tvoji osebni cilji in pričakovanja za prihodnost?

Želim si igrati na najvišjem nivoju, ob tem redno nastopati tudi za reprezentanco Slovenije. S Slovenijo bi se rada uvrstila na veliko tekmovanje. Na nivoju klubske kariere pa bi rada zaigrala v ligi prvakinj. Lahko bi rekla, da so moja pričakovanja visoka, bom pa definitivno morala v vse skupaj vložiti še ogromno dela, da bom vse zastavljene cilje tudi dosegla.

Slovenska ženska reprezentanca je ob vsaki posodobitvi lestvice uvrščena višje. Lahko torej rečemo, da ženski nogomet pri nas napreduje. Kako ti vidiš prihodnost ženskega nogometa v Sloveniji in kaj meniš, da nam še manjka, da mogoče tudi ženska reprezentanca stopi po poti moške in se prvič v zgodovini uvrstite na eno izmed velikih tekmovanj?

Naša reprezentanca raste eksponentno. Iz ene reprezentančne akcije v drugo je čutiti večji profesionalizem in željo po uspehu. Definitivno nam tu in tam še zmanjka nekaj tiste športne sreče, ki jo potrebuje vsak za večji dosežek. Zaenkrat smo seveda še vedno v zaostanku za marsikatero reprezentanco. A mislim, da se bo naše trdo delo, zagnanost in predanost obrestovalo. Moj in tudi cilj vseh reprezentančnih soigralk je, da se uvrstimo na evropsko prvenstvo, ki ga bo prihodnje leto gostila Švica.