Planet nogomet je obiskal slovenski reprezentant Timi Max Elšnik: “Nihče pa ne bo rekel, da igram boljše zato, ker imam podkast…”
Foto: Vid Ponikvar / Sportida
Tik po tem, ko si je po vnovič bolj kot ne neuspešnem gostovanju pri mestnem rivalu Bravu slekel dres ljubljanske Olimpije, in še preden si je nadel opremo slovenske reprezentance, si je Timi Max Elšnik vzel čas tudi za Planet nogomet. S kapetanom aktualnega državnega prvaka iz Stožic se je tik pred njegovim odhodom na Brdo pri Kranju, kjer se izbrana vrsta Slovenije pripravlja na prijateljska obračuna z Malto in Portugalsko, pogovarjal Nik Brumen.
Če se za začetek malce pošalimo – verjetno ste veseli, da ste odigrali svojo zadnjo tekmo na stadionu ŽAK v Šiški, kajne?
Edina pozitivna točka te tekme je, da se ne bo treba vrniti tja. Zdaj je res čas, da ga zrušijo in postavijo novega. Pa da bo potem boljše… (smeh) Olimpija je tam nazadnje slavila, še preden sem podpisal zanjo! Bilo je leta 2019. Tako da… Za takšen klub, kot smo mi, in glede na to, da vsako sezono dvakrat igraš tam, je to res nepredstavljivo. Nikomur ni jasno, kako je to možno in zakaj se to dogaja. Ampak enostavno nismo znali tam zmagati. Mislim, da ni neke logične razlage, zakaj.
Se kdaj vprašate, kako je možno, da igrate v Prvi ligi Telemach, hkrati pa odštevate do nastopa na Euru 2024? Včeraj ŽAK in Bravo, že kmalu Allianz Arena, München, Nemčija, tudi Harry Kane.
Ko si enkrat zraven, ko si enkrat del tega, je morda celo težko biti realen. Si zaslužim ali ne? Pa da sem kar čez noč postal del udarne enajsterice… Je pa dejstvo, da nas je vedno družil predvsem skupen cilj. Vse za to, da nam bo uspelo. In v tistem trenutku, ko so bile sanje na dosegu rok, nam dejansko sploh ni bilo pomembno, kdo bo igral in kdo ne. Po drugi strani sem komaj čakal na svojo priložnost, saj sem bil prepričan, da jo bom zagrabil z obema rokama. Bil sem tudi prepričan, da bom pripravljen in da me ne bo presenetila. Ker če nisi pravi v tistem trenutku, lahko sam sebe hitro prečrtaš.
Pa je bilo težko, ko ste se tako na vrat na nos znašli v udarni enajsterici? In to ne ravno na prijateljski tekmi z Andoro…
V prvi vrsti nisem želel izumljati tople vode. Ekipi sem želel dati, kar se je od mene pričakovalo. Nisem hodil ven iz okvirjev in rekel bi, da je bil v danem trenutku to tudi najboljši možen recept zame. Bi pa ob tem poudaril naslednje: bolj kot to, da sem odigral kar nekaj tekem na poti do Eura 2024, sem vesel dejstva, da smo tja dejansko prišli.
So se vam tresla kolena, ko vam je Matjaž Kek povedal, da boste začeli tekmo z Dansko? In to po tistem bolečem porazu s Finsko…
Ne bi rekel, da so se mi tresla kolena. Dejstvo pa je, da sem se zavedal, kaj mi je bilo ponujeno. Rekel sem si: ‘zdaj je to to, ali si ali nisi’. Ali sem pravi ali nisem. Brez dvoma bi bilo precej lažje, če okoliščine ne bi bile takšne, kot so bile, toda po drugi strani sem potrpežljivo čakal na svojo priložnost in ko je prišla, sem vedel, da sem pripravljen. Seveda je bil prisoten tudi dvom, toda na koncu dneva sem verjel vase in se nisem obremenjeval. Navsezadnje je to nogomet. In če sem lahko pri devetnajstih igral proti Liverpoolu… Bil sem sproščen. Samozavesten. S takšno miselnostjo sem tudi šel v tekmo.
In potem ste bili le nekaj mesecev kasneje že kapetan Slovenije. Tam na drugem koncu sveta. V Združenih državah Amerike. Ni kar tako, kajne?
Reprezentančni grb na prsih in trak na rok. To pa je res nek drug občutek… Potem pa še himna. In ti stojiš tam. Prvi v vrsti. To so otroške sanje. Biti kapetan svoje države… To je bil trenutek, ki ga res cenim. Tega nikdar ne bom pozabil.
Tudi fantje, ki so stali v vrsti za vami, tega nikdar ne bodo pozabili. Jih je bilo kot kapetan težko voditi?
Medtem ko jaz pričakovano nisem čutil pritiska, je bilo pri večini ostalih nogometašev drugače. Seveda so bili pod pritiskom, navsezadnje se jim je ponudila izjemna priložnost. Vprašanje, kdaj se jim bo spet… Vsak je želel po svoje izstopati, vsak narediti kaj več, da bi opozoril nase.
Ste imeli kak dober nasvet zanje?
Predvsem zelo preprostega: naj bodo čim bolj preprosti, čim bolj enostavni. Če si tak, si tak tudi na igrišču. In potem se boš najlažje dokazal selektorju. Če se preveč trudiš, se hitro vse sfiži.
Pa so vas velikokrat pocukali za rokav? Češ, Timi, ti si že bil v reprezentanci, kaj moramo početi…
Na trenutke se mi je zdelo, kot da je predvsem fante iz slovenske lige strah vprašati, ali bi – recimo – lahko šli na masažo, na terapijo. Številni so bili precej sramežljivi. Ne vem, kako imajo te stvari urejene v svojih klubih, ampak ti ljudje, ki so v reprezentanci, so tam zaradi nogometašev. Takrat pa jim je bilo kar nekoliko dolgčas. V Ameriki so bili bolj turisti, saj so imeli ti fantje iz Brava, Kopra in drugih klubov kar preveč ‘rešpekta’ do njih (smeh). Tudi če jih je kaj bolelo, niso šli k njim. Nekako v smislu: ‘Kaj pa, če bo selektorju kdo povedal, da me kaj boli?’ Ko prideš zraven, se marsikaj podi čez glavo, jaz pa sem se trudil, da bi jim dopovedal, kako je igrišče edino, ki da odgovore selektorju. Vse ostalo je nepomembno oziroma velja vedno izkoristiti to, kar je na voljo.
Verjamete, da boste po koncu Eura 2024 končno zamenjali delodajalca?
Res ni skrivnost, da že dlje časa iščem pot v tujino. V slovenski ligi si omejen tako glede ravni tekmovanja, kar vpliva na razvoj nogometaša, kot tudi financ. Glede slednjih je Slovenija daleč za vsemi temi večjimi evropskimi ligami… Imaš pa samo eno kariero. Igraš 10, 15 let in si moraš tudi nekaj ustvariti za kasnejše življenje. Če si celo kariero v Sloveniji, je to malo težje. Ni realno… Seveda me vleče v tujino, ampak tukaj je klub, s katerim imam pogodbo. Veliko bo odvisno od njih. Verjetno tudi oni računajo na evropsko prvenstvo, da me ne bi prehitro izpustili… Verjetno imajo v mislih večji dobiček, če bi se tam izkazal. Bom počakal do poletja. Upam, da bom zdrav in ostal zraven in da bom dobil priložnost tudi v Nemčiji.
Je težko še naprej igrati v Prvi ligi Telemach?
Zdaj sem že štiri leta v slovenskem prvenstvu. Na eni strani Prva liga Telemach, na drugi Euro 2024. Po logiki to nekako ne gre skupaj. Če bom res igral na Euru 2024, iskreno verjamem, da bo to dovolj, da me bo Olimpija spustila v tujino. Pa da bom, jasno, prepričal koga iz tujine. Da bo pripravljen odšteti nekaj evrov zame… Toliko, kot jih bo Olimpija zahtevala. Dejstvo je, da leta hitro minevajo. Nisem več star 19, 20 let. Danes pa vsi vemo, kaj najbolj iščejo tuji klubi… Vseeno verjamem, da se bo nekje našlo mesto tudi za 25, 26 let starega Timija Maxa Elšnika z izkušnjami z evropskega prvenstva. Upam, da bo to dovolj, da mi bo res uspelo.
Toda v tujini ste dejansko že bili. Koliko so vam dala leta v Angliji?
Anglija mi je ogromno dala. Dežela nogometa. Tam živiš sanje, vidiš, koliko je klubov, navijačev… Tam sem se v bistvu naučil, kaj pomeni članski nogomet, kaj pomeni živeti od nogometa. In ko si vržen iz nogometa brez pritiska v nogomet, v katerem šteje vsaka točka in lahko pomeni glavo trenerja. Ali pogodbo za naslednjo sezono… Lepota nogometa, ki je bila v mlajših selekcijah morda bolj potencirana, tam izgubi pomen. Postaneš bolj zrel. Te okrepi. Videl sem tudi, kaj pomeni profesionalizem, skrbeti zase, za svoje telo, za svojo psihološko pripravo. Tega si v Sloveniji ne znamo toliko predstavljat. Vse te izkušnje so me nekaj naučile in vse te izkušnje mi še dan danes zelo pomagajo. Tako v klubu kot tudi v reprezentanci. Pri devetnajstih sem recimo zaigral proti Liverpoolu in zakaj bi se danes bal česarkoli, zakaj bi čutil pritisk, če sem že takrat dal vse to skozi, če mi je šlo OK in če sem se dokazal. Ko daš čez nekaj takšnega, veš, da ni razloga, zakaj bi dvomil vase. Anglija mi je dala ogromno in brez Anglije bi bil danes brez dvoma drugačen nogometaš. Ne vem, če bi bil tukaj, kjer sem.
Ste se v Angliji naučili tudi tega, da nikdar ne gre obupati v bitki za naslov prvaka? Tudi če ima klub pred tabo 12 točk prednosti?
Dejstvo je, da ima Celje veliko prednost, vse je v njihovih rokah. Tako da… Bolj kot ne je odvisno od njih. Če ga bodo kaj ‘usrali’, pa… Bomo videli! Zagotovo greš v vsako tekmo z željo po zmagi, tako je tudi na treningih. Kaj šele tedaj, ko gre zares. To je v krvi športnika, želja po zmagi pa je še toliko bolj prisotna v klubu, kot je Olimpija. Če bomo dobili vseh 9, 10 tekem… Bomo videli, če bo to dovolj. Tudi če bomo slavili na vseh, to še ne pomeni, da bomo prvi. Veliko se bo vprašalo Celje. Ampak mi smo osredotočeni le nase. Za nas bo vsaka tekma kot finale. Potem pa…
Celje je tako ali drugače zaznamovalo vas čas pri Olimpiji.
Odkar sem pri Olimpiji, so bili vsi vrhunci moje kariere bolj kot ne povezani s Celjem. Ali sem igral proti Celju ali pa na njegovem igrišču. Spomini pa so, kakršni so – eni so bolj prijetni, drugi manj. Če bodo Celjani letos prvaki, bodo to postali še drugič v mojem času pri Olimpiji. In to me bo brez dvoma bolelo. Bolj bi si želel, da bi bili mi večkrat prvaki… Imeli smo kar nekaj situacij, ko smo imeli lepo prednost, ko smo odločali sami o osvoji usodi, a smo ga polomili. Smo pa hkrati prav mi tisti, ki smo pokazali, kako se da zapraviti prednost. Zato velja verjeti. Do zadnjega bom upal, da bo Celje letos ponovilo nas izpred par let. Pa da nas nekako vrnejo v igro… In da se od tega Celja poslovim na zame pozitiven način (smeh).
Potem boste o vsem tem lahko pisali tudi na portalu Timax. Zakaj ste se odločili zajadrati v recimo jim medijske vode? Kaj sploh je Timax.si?
V prvi vrsti gre za portal, kjer lahko vsebine najdete brez nekih PR ali novinarskih filtrov. Torej športna vsebina takšna, kakršna je. Mnenja, emocija, izkušnje. Mislim, da je povsem drugače, če se med sabo pogovarjata dva nogometaša, kot pa če eden govori z novinarjem. Zakaj sem se odločil za to? Ker pri nas tega ni. In ker je v tujini tega vedno več. Sam rad spremljam športe v tujini, ne samo nogomet. In mi je bilo vedno zanimivo poslušati debate iz ozadja. Ker se lahko s pomočjo izkušenj drugih tudi ti marsikaj naučiš. Pri nas tega ni bilo, zato sem si rekel, da bi tudi Slovence morda kaj takšnega zanimalo. In bi komu dalo kak navdih. Zaenkrat uživam v tem in upam, da bo čim večjemu številu ljudem zanimivo to spremljati.
Ampak ko zgrešite enajstmetrovko, se bo verjetno našel kdo, ki bo rekel, da je kriv Timax… Koliko časa vam sploh vzame vse skupaj?
Nimam nič dela s tem, razen ko grem tja in se pogovarjam z gostom. O ostalih stvareh pa niti nimamo pojma, nisem nikdar bil nek računalničar, ali pa da bi imel izkušnje s kamerami, fotoaparati… Za vse to skrbijo drugi, tako da mi zadeva ne jemlje veliko energije ali pa časa. Nazadnje sem se recimo pogovarjal z Verbičem; zame je bilo to tako, kot da bi se dobila na kavi. Pred tem sem malo pogledal, kje vse je igral in kaj vse dosegel, in to je bilo to. Potem pa, kot rečeno, kot da bi bila na kavi. Z izjemo, da so prižgane kamere. Ampak teh smo nogometaši tako ali tako že vajeni. Imam srečo, da imam za sabo vrhunsko ekipo. Če njih ne bi bilo, se tega ne bi mogel niti lotiti.
Torej zaradi Timaxa Timi Max ne igra nič slabše?
Ne, ne, daleč od tega. Sem prebral nekaj pikrih komentarjev o tem… Ampak sem, zanimivo, prav v spomladanskem delu kar popravil svojo statistiko. Morda igram še boljše kot prej. Nihče pa ne bo rekel, da igram boljše zato, ker imam podkast. Bodo pa dežurni kritiki seveda čakali na prvo napako. In potem govorili, kako z glavo nisem pri stvari. To vzameš v zakup. Se pa s tem ne obremenjujem. Tudi večji nogometaši z milijonskimi pogodbami snemajo, ne vem, kaj vse… To je del športa. Kot so del športa navijači, ki plačujejo, da nas gledajo. In prav njim želim dati določeno vsebino, da nas spoznajo na drugačen način. Da nismo le tiste lutke, ki 90 minut ‘stojijo’ na nogometnem igrišču.
Kdo bo zamenjal dres z Ronaldom?
Iskreno? Ne vem. Nismo o tem debatirali. V tej reprezentanci malokdo sploh menja dres. Ali so preponosni, da vzamejo dres od koga… Eno je, ko prideš iz slovenske lige, vzameš dres… Eni pa ves čas igrajo v Evropi, top ligah… Ali pa so sramežljivi (smeh). Ni bilo debate o tem. Za Ronalda pa… Sigurno bo par fantov, ki se bodo javili. Ne vem, kako se bodo zmenili. Jaz jim ne bom mešal štren. Bom vzel od koga drugega. Saj imajo ogromno vrhunskih nogometašev.
Če odmislimo Ronalda, s kom osebno bi vi najraje zamenjali dres?
Sem pristaš Guardiole in Manchester Cityja, zato… Bernardo Silva. Je tak mojster nogometa. Ko ga gledaš, se vprašaš, kako mu vse to uspeva. Sploh s tako konstrukcijo telesa in fiziko. Mogoče z njim. Ali pa Ruben Dias. Z njim sem že igral, je celo moj letnik, morda bi bila zanimiva zgodba, če bi z njim zamenjal dres.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
Intervjuji
#timimaxelšnik
1. SNL
Olimpija
Deli s prijatelji