Mišo Brečko za PN razkril resnico o odhodu iz Olimpije: “Nihče mi nič ni povedal v obraz, odpustili so me prek elektronske pošte!”

Šest tednov, dve prvenstveni tekmi in eno elektronsko sporočilo – tako se je končala zgodba Miša Brečka pri Olimpiji. Nekdanji član slovenske reprezentance in kapetan nemških bundesligašev je zdaj odločil prekiniti molk in brez olepševanja postavil pod vprašaj uradno različico ljubljanskega kluba: julijska plača ni bila izplačana, prekinitev sodelovanja ni bila sporazumna, pri nekaterih športnih odločitvah pa ni imel zadnje besede.

Mišo Brečko ne beži pred odgovornostjo za dva poraza, a zavrača sodbo, izrečeno po komaj šestih tednih dela, predvsem pa način, na katerega so njega in njegove sodelavce odslovili brez pogovora, pojasnila, ustreznega plačila in stiska roke. V intervjuju za Planet nogomet je razkril, kaj se je dogajalo za zaprtimi vrati Stožic, zakaj bo spor dobil nadaljevanje pred arbitražo NZS in kako se je obljubljeni dolgoročni projekt spremenil v veliko življenjsko lekcijo.

“Glede na to, da je bilo moje ime včeraj javno omenjeno s strani odgovornih oseb NK Olimpija Ljubljana in da je bilo ob tem izrečenih nekaj stvari, ki po mojem vedenju ne držijo oziroma ne prikazujejo celotne slike, čutim dolžnost, da predstavim tudi svojo stran zgodbe. Ne želim se spuščati v javno obračunavanje s klubom. Želim pa, da so stvari, ki se nanašajo name in na moje sodelavce, predstavljene korektno,” je uvodoma za Planet nogomet povedal 42-letni Mišo Brečko.

Igor Barišić, direktor Olimpije, je v pogovoru za POP TV izjavil, da je klub ‘Bessoneju izplačal vse do zadnjega centa, podobno bo tudi z Mišom Brečkom in njegovimi pomočniki’. So bile obveznosti do vas že poravnane?

• • Niso bile. V mesecu juliju smo bili zaposleni v klubu, vsakodnevno opravljali svoje delo in za julij do danes nismo prejeli plačila. Rok za izplačilo je že potekel, zato težko razumem javno trditev, da so vse obveznosti do nas poravnane. Plača do dneva nezakonite enostranske prekinitve s strani kluba ni bila plačana, čeprav je že davno zapadla. Glede odškodnine zaradi predčasne enostranske prekinitve brez utemeljenega razloga pa se s klubom očitno ne strinjamo in bo o tem odločala arbitraža NZS. Skupaj s kolegi ne moremo pristati na pogodbeno zmanjševanje pravic, ki je v nasprotju s pravili NZS, FIFA in prakso mednarodnega razsodišča CAS.

V klubu so ob vašem slovesu zapisali, da gre za sporazumno prekinitev sodelovanja. Kako se je sodelovanje v resnici končalo?

• • Ne morem sprejeti navedbe, da je šlo za sporazumno prekinitev sodelovanja. Enostranska odpoved pogodbe brez utemeljenega razloga, ki jo prejmeš po elektronski pošti, ni sporazumna prekinitev. Očitno se je klub zavedal, da je odpoved neutemeljena in jo zato že takrat skušal prikazati kot sporazumno. Naj klub javno izkaže, da sem se jaz in moji sodelavci strinjali s prekinitvijo.

Kakšen je bil vaš odnos s predsednikom Adamom Deliusom tik pred razrešitvijo? Ste pred odpovedjo dobili kakršenkoli znak, da klub z vašim delom ni zadovoljen?

• • S predsednikom Deliusom sva bila v času mojega dela redno v stikih. Večkrat je izrazil zadovoljstvo z našim delom, načinom treninga in organizacijo ekipe. Še 26. julija sva komunicirala o tem, da se naše delo vidi tudi na igrišču. Naslednji dan, 27. julija, smo po elektronski pošti prejeli odpoved. Od takrat nisem osebno govoril niti s predsednikom Deliusom niti z gospodom Barišićem.

Verjetno ste kljub temu naslednji dan prišli v klub? Da bi, če nič drugega, dobili pojasnili, kaj se dogaja, kajne?

• • Drži. Ko smo naslednji dan prišli na stadion, nas je z njega pospremil ekonom. Nihče od odgovornih ljudi v klubu nam ni osebno pojasnil razlogov za odločitev, nam povedal kritike ali nam ob koncu sodelovanja segel v roko. Ne pričakujem zahval in ne potrebujem pohval. Popolnoma sprejemam, da nekdo z našim delom morda ni bil zadovoljen. Tudi v nogometu se zgodi, da se ljudje ali njihove vizije ne ujemajo. Pričakoval pa bi osebni pogovor, obrazložitev in korekten zaključek sodelovanja. Mislim, da smo si vsaj to zaslužili.

Olimpija je trenutno vse prej kot urejen klub, v katerem bi se dalo v miru delati. Zagotovo ste to vedeli, preden ste podpisali pogodbo? Ste se zavedali tveganja?

• • Brez dvoma je pomembno povedati, kako smo v Olimpijo sploh prišli. Ob pogovorih o resnem, kakovostnem in dolgoročnem sodelovanju smo člani strokovnega štaba sprejeli pomembne profesionalne in osebne odločitve. Prekinili smo dobre pogodbe oziroma sodelovanja pri svojih prejšnjih delodajalcih, ker smo verjeli v projekt, ki nam je bil predstavljen, in v možnost dolgoročnega dela. Seveda nihče v profesionalnem nogometu ne pričakuje zagotovila, da bo ne glede na rezultate ostal več let. Dobro poznamo naravo tega poklica. Težko pa je razumeti, da ljudi povabiš v dolgoročen projekt, zaradi katerega zapustijo svoje prejšnje delovno okolje, nato pa sodelovanje zaključiš po nekaj tednih in dveh prvenstvenih porazih – po elektronski pošti in brez osebnega pogovora. Zato zame ta zgodba nikoli ni bila samo vprašanje odškodnine. Gre tudi za odnos, odgovornost in spoštovanje do ljudi, ki so zaupali predstavljenemu projektu.

Olimpija je seveda klub, pri katerem štejejo predvsem zmage. Toda ali je mogoče delo novega strokovnega štaba pošteno oceniti po vsega šestih tednih? Le redki so primeri v svetu nogometa, ko je trener brez službe ostal po zgolj dveh tekmah nove sezone…

• • Popolnoma mi je jasno, da mora Olimpija zmagovati. To sem vedel prvi dan, ko sem sprejel delo. Toda naš strokovni štab je dobil približno šest tednov. V klub smo prišli po sezoni, v kateri je Olimpija prvenstvo končala na četrtem mestu. Ekipa se je precej spreminjala, nov je bil strokovni štab, številne kadrovske stvari pa so se reševale še med pripravami in začetkom prvenstva. Priprave smo začeli z velikim številom mladinskih in kadetskih igralcev. V celotnem pripravljalnem obdobju nam ni bil omogočen niti en dan priprav izven Ljubljane, ekipa pa se je sestavljala postopoma. Kljub temu smo delali maksimalno. Včasih tudi dvakrat dnevno. Morda je bilo za koga tega celo preveč, vendar smo delali tako, kot smo verjeli, da je najbolje za ekipo. Izgubili smo prvi dve prvenstveni tekmi. Od tega ne bežim. Trener mora prevzeti odgovornost za igro in pripravo ekipe in jaz jo prevzemam. Toda dve prvenstveni tekmi sta po mojem mnenju zelo kratko obdobje za resno oceno dela popolnoma novega strokovnega štaba in ekipe, ki se je šele sestavljala. Veliko večji in finančno močnejši evropski klubi z izkušenimi trenerji izgubijo dve ali več tekem. Nogomet pač ni proces, ki ga je mogoče zgraditi čez noč.

Koliko avtonomije ste sploh imeli pri športnih odločitvah? Ste lahko o kadru in igralcih odločali povsem samostojno?

• • Na našo pobudo sta bila pripeljana Bendra in Goga, kot investicija v prihodnost. Nikakor to ne moremo postaviti ob bok okrepitvam klubom, ki se borijo za naslov prvaka. Ker se danes ustvarja določena slika o našem delu, želim navesti samo en konkreten primer. Igralcev v ta spor ne želim vpletati, zato drugih imen ne bom omenjal. Gre za Marina. Njegov status je bil ob začetku našega dela vprašljiv. Sam sem si želel, da ostane del ekipe, saj sem v njem videl igralca z dodatno kakovostjo. Med pripravami se je poškodoval, po vrnitvi pa smo ga proti Bravu vključili v igro in mu namenili prve minute. Pred tekmo z Muro sem nato s strani predsednika in športnega direktorja dobil jasno zahtevo, da Marin ne sme biti v kadru za tekmo. To ni bila moja odločitev. Po razrešitvi našega strokovnega štaba je Marin že naslednjo prvenstveno tekmo proti Aluminiju začel v začetni enajsterici. Tega ne omenjam zaradi igralca. Ravno nasprotno. Omenjam zato, ker ne vem, kako so bile posamezne odločitve predstavljene igralcem in javnosti, in ne želim prevzemati odgovornosti za odločitve, ki niso bile moje. Za vsako svojo trenersko odločitev sem pripravljen odgovarjati. Enako pomembno pa se mi zdi povedati, kadar odločitev ni bila moja.

Predsednik Adam Delius vam je ob prekinitvi sodelovanja očital, da niste spremljali mladinskih tekem. Kako odgovarjate na tako neposreden očitek?

• • To me je zares zelo presenetilo. V obdobju našega dela se mladinska liga sploh še ni začela, velik del najbolj perspektivnih mladincev in kadetov pa je treniral z našo člansko ekipo. Slovenski mladinski nogomet zelo dobro poznam. Dolga leta sem deloval z mladimi reprezentanti in imam zelo dober pregled nad generacijami mladih slovenskih igralcev. Za razvoj mladih igralcev pa ni dovolj pogledati nekaj tekem. Potrebni so sistem, skavting, znanje, pogum, načrt in predvsem čas. Igralca za člansko raven ne ustvariš čez noč. V svojem delu sem vedno verjel v dolgoročen razvoj. Kot selektor reprezentance U19 smo se redno uvrščali v Elite Round in bili dvakrat med šestnajstimi najboljšimi reprezentancami v Evropi. Z reprezentanco U17 smo se uvrstili na evropsko prvenstvo in tam proti Srbiji zmagali s 4:2. Zato očitek, da me razvoj mladih igralcev ni zanimal oziroma da jih nisem spremljal, preprosto ne odraža mojega dosedanjega dela.

Klub seveda ni odpustil le vas. Posloviti so se morali tudi trije vašo najtesnejši sodelavci. Zaradi tega je bilo vse skupaj za vas zagotovo še toliko težje? Vi ste jih pač pripeljali v klub…

• • O svojem delu pri Olimpiji ne želim izrekati velikih ocen. Šest tednov je prekratko obdobje, da bi lahko kdorkoli resno govoril o uspehu ali neuspehu nekega projekta. Želim pa nekaj povedati o svojih sodelavcih. Žinko, Kirm in Pintarič so vrhunski profesionalci. Imajo ogromno igralskih in trenerskih izkušenj, veliko željo po delu in predvsem karakter. Prepričan sem, da je klub z njihovim odhodom izgubil ljudi, od katerih bi se lahko igralci veliko naučili.

Štirinajst let ste delovali v Nemčiji in profesionalni nogomet spoznali v različnih vlogah. Kako se tamkajšnji standardi poslovanja razlikujejo od tega, kar ste doživeli pri Olimpiji?

• • V Nemčiji sem igral v klubih, ki so osvajali nemške naslove, bil kapetan. Imam izkušnje iz različnih vlog profesionalnega nogometa. V vseh teh letih se mi v Nemčiji ni zgodilo, da klub ne bi spoštoval svojih pogodbenih obveznosti. Zato je zame še toliko težje poslušati javne navedbe, da so pri Olimpiji obveznosti poravnane, medtem ko ljudje, ki so julija vsak dan opravljali svoje delo, za ta mesec še vedno niso prejeli plačila. Ne želim ocenjevati ljudi osebno. Prav tako ne želim nikogar žaliti. Toda način vodenja kluba se prej ali slej pokaže na vseh ravneh – tudi v garderobi in na igrišču. Stabilnost, jasna komunikacija in medsebojno zaupanje niso nepomembne stvari. So del uspešnega profesionalnega okolja. Igralci zelo dobro čutijo, kaj se dogaja okoli njih.

Ko danes pogledate nazaj, dopuščate možnost, da ste tudi vi in vaš strokovni štab naredili napake?

• • Sam sem vedno verjel v trdo delo, znanje, odrekanje, kakovost in predvsem spoštovanje ljudi, s katerimi delaš. Na Olimpiji smo s svojimi sodelavci delali pošteno in maksimalno. Sigurno smo naredili tudi kakšno napako. Kdor dela, ta tudi greši. Za svoje napake sem vedno pripravljen prevzeti odgovornost. Ne bom pa sprejel odgovornosti za stvari, ki niso bile moje odločitve, in ne morem molčati, kadar se v javnosti predstavljajo informacije, ki niso skladne z dejanskim stanjem.

Ali odhod iz Olimpije kljub vsemu doživljate kot svoj športni poraz?

• • Zame zato odhod iz Olimpije ni športni poraz. Šest tednov, ogromno neurejenih stvari in dve prvenstveni tekmi sta za takšno oceno preprosto premalo. Je pa bila to velika življenjska lekcija. In na koncu ostaja nekaj zelo preprostih dejstev. Julija smo delali. Julijsko plačo smo si zaslužili. Do danes je nismo prejeli. O drugih pogodbenih vprašanjih bo odločala arbitraža. Od denarja pa ločujem nekaj drugega. Po vseh pogovorih o dolgoročnem sodelovanju, po tem, ko smo zaradi tega projekta zapustili svoja prejšnja delovna okolja, in po tednih vsakodnevnega skupnega dela bi pričakoval vsaj toliko spoštovanja, da bi nam nekdo odločitev povedal v obraz, obrazložil razloge, nam segel v roko in se od nas poslovil. Tega nismo doživeli. Dobili smo elektronsko pošto. Ostalo naj presodi vsak sam.

Avtor: Uredništvo Planet nogomet

Intervjuji

#mišobrečko

1. SNL

Olimpija