Planet obiskala v Kanadi rojena Charlotte Obal, ki se je odločila igrati za Slovenijo: “Korenine v Prekmurju, v sobi pa dres Mure!”

Medtem ko svetovna javnost te dni z zanimanjem spremlja dramatične dvoboje svetovnega prvenstva 2026, ki ga med drugim gosti tudi Kanada, se v ozadju velikega odra odvija povsem drugačna, a izjemno navdihujoča nogometna zgodba. Charlotte Obal, komaj 14-letna obrambna igralka, rojena leta 2014, se je kljub odraščanju v enem najbolj razvitih okolij za ženski nogomet na svetu odločila, da bo oblekla dres države svojih prednikov.

V pogovoru za Planet nogomet nam je razkrila, kako je prišlo do prvega stika z Nogometno zvezo Slovenije, kako se je znašla med vrstnicami v Evropi in zakaj je bila zanjo izbira Slovenije zanjo dejansko najbolj naravna stvar na svetu.

Za začetek bi bilo odlično, če bi se lahko predstavila slovenski javnosti. Prihajaš iz Severne Amerike, iz okolja, kjer je ženski nogomet izjemno razvit, pa vendar si se znašla v slovenskem dresu. Kako se je tvoja slovenska nogometna zgodba dejansko začela? Kako je prišlo do prvega stika z Nogometno zvezo Slovenije in kakšna je bila tvoja prva reakcija, ko se je pojavila možnost igranja za domovino tvojih prednikov?

• • Moje ime je Charlotte, stara sem 14 let in obožujem nogomet. Klubski nogomet igram za Pickering FC v najvišji ligi za dekleta v Ontariu v Kanadi. Moja primarna pozicija je osrednja branilka, uživam pa tudi v vlogah bočne branilke in defenzivne vezistke. Moja zgodba s Slovenijo se je začela, ko sva z očetom opazila, da Hrvaška organizira selekcijski tabor nedaleč od kraja, kjer živim. Pomislil je: če Hrvaška gosti selekcijske tabore v Severni Ameriki, kaj pa Slovenija? Vprašal me je, ali želiš, da to raziščem, in rekla sem da! Tako smo poslali elektronsko sporočilo na slovensko nogometno zvezo in povprašali o taborih. Ko je slovenska zveza odgovorila, sem bila tako navdušena! NZS je prosila za informacije o meni in za nekaj videoposnetkov mojih tekem. Poslali smo podatke in upali na najboljše. Nato pa sem nekega dne med zajtrkom prejela vabilo na pripravljalni tabor! S starši smo bili tako veseli! Objemali smo se in se smejali, mislim, da nihče ni mogel verjeti, da je to resnično. Tako sem odpotovala v Slovenijo, da bi sodelovala na pripravljalnem taboru s selektorico Anjo in reprezentanco do 17 let. To je bila izjemna izkušnja.

Odločitev, da zastopaš državo, v kateri trenutno ne živiš, verjetno ni bila sprejeta čez noč. Kaj je bil tisti odločilni dejavnik, ki je tehtnico nagnil na stran Slovenije? Je bila to želja tvojih staršev oziroma starih staršev ali si osebno začutila tisto posebno povezanost in ponos, da oblečeš dres s slovenskim grbom?

• • Čeprav živim v Kanadi, je Slovenija vedno bila in je še vedno del mojega življenja. Naš dom je okrašen s slikami in zemljevidi Slovenije. Naša družina ohranja slovenske običaje, uživa v tradicionalni slovenski hrani, v hiši imamo plastenke Radenske in bučno olje za naše solate. Svoje sorodnike kličem s slovenskimi izrazi, kot sta teta in stric, namesto angleških izrazov. Moj oče nosi slovenske nogometne majice že odkar pomnim. Ko sem prejela vabilo, da zastopam Slovenijo, se mi je to zdelo povsem naravno. Bila sem počaščena in presrečna.

Severnoameriški nogomet slovi po izjemni fizični pripravljenosti, atletizmu in hitrosti, medtem ko v Evropi pogosto dajemo prednost taktiki in tehniki. Kakšne razlike si opazila med svojimi prvimi treningi s slovensko reprezentanco? Je bil prehod na evropski slog igre zate izziv ali si se na igrišču hitro ujela s soigralkami?

• • Med časom preživetim z reprezentanco sem opazila razlike. Žoga se je gibala hitro. Igralke niso dolgo zadrževale žoge, preden so jo podale soigralki. Nato smo se premikale skupaj, da bi podpirale druga drugo v napadu. Podobno je bilo v obrambi, ekipa je delovala kot celota, da bi priborila žogo nazaj ali zaustavila prodor naprej. V moji klubski ekipi imamo nekaj fantastičnih driblerk. Obožujejo dvoboje ena na ena z branilkami, zato pri njih opazim malo več teka neposredno v branilke ena na ena, preden oddajo žogo.

Pridružitev reprezentanci je verjetno prinesla nekaj živčnosti – novo okolje, nove soigralke in seveda jezikovna bariera. Kako so te soigralke sprejele v slačilnici? Kako komunicirate na igrišču in ali so te morda že naučile kakšne specifične slovenske nogometne izraze (ali morda celo kakšno slovensko pesem)?

• • Da, bila sem živčna. Želela sem igrati dobro za selektorico Anjo, za svoje soigralke in seveda za Slovenijo. To so bile izpolnjene sanje in želela sem biti izbrana tudi za prihodnje akcije. Zdi se mi, da je takrat, ko ti je nekaj pomembno ali si nekaj res močno želiš, povsem normalno, da si živčen. Moje soigralke so bile neverjetne! Bile so tako prijazne in so res super skupina deklet, resnično sem uživala v igranju z njimi. Moji sostanovalki v Avstriji in Sloveniji, Neja in Kiara, sta bili prav tako čudoviti. Bili sta tako prijazni, me podpirali in poskrbeli, da sem se počutila zelo dobrodošlo. Še nikoli nisem preživela toliko časa stran od svoje družine in oni dve sta mi to olajšali. Zelo sem srečna, da sta bili ravno oni moji sostanovalki. Zelo sem jima hvaležna. Na igrišču večina igralk pozna tudi angleške izraze, seveda pa si pomagamo z rokami. Naučila sem se nekaj slovenskih izrazov, moj najljubši je “ajde punce!”. Kar se tiče pesmi in navijanja, se še učim. Je pa ena pesem, za katero mislim, da so bile moje soigralke morda presenečene, a hkrati vesele, da jo poznam – Zdravljica. Bila mi je izjemna čast peti himno skupaj s soigralkami.

Nam lahko natančno poveš, od kod prihaja tvoja družina in kako prisotna je bila Slovenija v tvojem otroštvu? Si obiskala našo državo že pred reprezentančnim vabilom, ali doma morda govorite jezik, ali pa Slovenijo zares spoznavaš šele zdaj skozi nogomet?

• • Slovenijo sem poznala že pred nogometom. Upam pa, da mi bo ravno nogomet pomagal, da jo spoznam še bolje. Moja družina izhaja iz Prekmurja in še danes imam sorodnike, ki živijo v Murski Soboti. Vedno sem uživala, ko sem jih obiskala. Med mojim zadnjim obiskom sem imela neizmerno srečo, da sem spoznala Špelo Kolbl. Očetov bratranec nas je nekega dne presenetil. Poklical je in rekel, da želi, da z mojo sestro nekoga spoznava. Pobral nas je in naju odpeljal na srečanje z njo! Bilo je tako zakon! Podarila nama je podpisan dres Mure, ki ga imam v svoji sobi. Doma ne govorimo veliko slovensko, vendar uživam, ko govorimo. Še posebej takrat, ko se zbere širša družina in praznujemo kakšno posebno priložnost. Takrat se slovenščino sliši več. Poznam nekaj osnovnih besed, sem pa zelo motivirana, da se jezik naučim bolje.

Ženski nogomet v Sloveniji hitro raste, v ZDA in Kanadi pa je že dolgo eden najbolj priljubljenih športov za dekleta z ogromno bazo igralk. Kje vidiš svoje osebne prednosti, ki jih prinašaš iz severnoameriškega sistema, in kako misliš, da lahko te lastnosti obogatijo igro slovenske reprezentance?

• • Zdelo se mi je, da se moram še naprej razvijati, tako tehnično kot taktično. Ena od mojih prednosti je, da sem razmeroma tehnična igralka. To mi pomaga nadzorovati žogo in igrati pod pritiskom. Igralke v moji klubski ligi po navadi izvajajo visok pritisk in hitro napadajo branilke, da bi izzvale napake. Upam, da bodo moje izkušnje z igranjem pod tovrstnim pritiskom koristile slovenski reprezentanci tako, da bodo ekipi ponudile možnost za ohranjanje posesti žoge in kreiranje igre iz obrambne linije.

Še vedno si mlada in celotna kariera je še pred tabo. Kakšne so tvoje osebne ambicije? Te bolj privlači pot študentskega nogometa v ZDA (NCAA) in kasneje profesionalizem v ligi NWSL, ali morda sanjaš o tem, da bi nekega dne igrala profesionalno v Evropi in postala članica slovenske članske reprezentance?

• • Želim si igrati profesionalno, slovenska članska reprezentanca pa je eden izmed mojih glavnih ciljev. Udeležila sem se že nekaj selekcijskih taborov, kjer so bili prisotni ogledniki iz šol lige NCAA. Pričakujem, da bo študentska pot del mojega razvoja proti končnim profesionalnim priložnostim. Kanada ima novo profesionalno ligo, Northern Super League (NSL). Tako da bodo morda NSL, NWSL ali pa Evropa del moje kariere.

Za konec: ko si oblečeš slovenski dres in zaslišiš državno himno, kakšna čustva ti rojijo po glavi? In kakšno sporočilo bi rada poslala slovenskim navijačem, ki vas bodo zdaj začeli podrobneje spremljati?

• • Ponos. Ob tem je težko ostati ravnodušen in ne pokazati čustev. Prvi trenutek, ko sem zapela državno himno skupaj s soigralkami, je bil nekaj zelo posebnega. To je spomin, ki ga bom ohranila za vse življenje. Navijačem pa sporočam: hvala vam za vašo podporo. Igrala bom trdo, da si zaslužim privilegij zastopanja Slovenije. Zato bom dala vse od sebe, da to tudi uresničim.

Avtor: Uredništvo Planet nogomet

Intervjuji

#ženskinogomet