#fužinar #samovidovič #u19

Samo Vidovič za PN o težki poti po karieri, robotizaciji nogometa in stanju na Koroškem: “Trepljali so nas po ramah, nato pa se poskrili!”

Objavljeno 20. decembra 2025 20. decembra 2025

Tekst: David Klemenc. Foto: Osebni arhiv

Samo Vidovič je ime, ki ga ljubitelji slovenskega nogometa z daljšim spominom dobro poznajo. Nekdanji slovenski reprezentant, ki se ga je zaradi izjemne tehnike oprijel vzdevek “koroški Maradona”, je v prvi slovenski ligi pustil neizbrisen pečat. V svoji bogati karieri je v 1. SNL zbral 255 nastopov in dosegel 65 zadetkov, branil pa je barve Ljubljane, Korotana, Rudarja iz Velenja, Domžal, Dravograda in Celja.

Preberi več

Danes Sam Vidovič svoje bogato znanje predaja mlajšim rodovom. Trenutno deluje v mladinskem pogonu Fužinarja, tesno je povezan tudi z ekipo do 19 let, ki nastopa v elitni Eon NextGen ligi. V odkritem pogovoru za Planet nogomet je spregovoril o svojem novem življenju v Avstriji, izzivih, s katerimi se soočajo bivši profesionalci pri iskanju zaposlitve, kritičnem pogledu na sodobne trenerske trende in osebni navezanosti na koroški nogomet.

Že nekaj let živite v Avstriji. Kako se tam počutite?

- - Letos je minilo že 11 let, odkar sem se iz Črne preselil v Avstrijo. Ker živim na Koroškem, blizu slovenske meje, selitve nisem tako občutil, saj je območje blizu Pliberka, kjer sem do aprila letos živel, dokaj dvojezično. Dobesedno sem šel samo z ene strani Pece, ki je mejna gora, na drugo. Se mi je pa letos življenje drastično spremenilo. Po razhodu z dolgoletno partnerko sem se preselil v Frantschach, ki je štiri kilometre oddaljen od Volšperka. Tam sem dobil delo v tovarni ASCO.

Toda zdaj se ponovno selite, kajne? Kam vas bo pot zanesla tokrat?

- - Popolnoma nepričakovano sem dobil službo učitelja oziroma vaditelja športa na treh dvojezičnih šolah in vrtcih: v Globasnici, Bilčovsu in na Selah. Odločiti sem se moral hipno, na srečo mi v tovarni niso delali težav z odpovednim rokom. Tam sem bil v bistvu leasing delavec podjetja GPS Wolfsberg. Ker nikoli nisem bil v kovinski industriji, sem opravljal pomožna opravila, za katera bi zadostoval že skrajšan program. Zdaj pa se mi je po vseh teh letih ponudila priložnost, da delam v skladu s svojo izobrazbo, po kateri sem diplomiran ekonomist in učitelj. Seveda sem jo moral zagrabiti. Tovarno bi konec leta tako ali tako zapustil, saj se tam nisem več videl. Hotel sem se vrniti v Slovenijo in še vedno čakam na rezultate nekega razpisa, nato bom razmislil, kako in kaj. Ampak kot kaže zdaj, bom ostal v Avstriji. Preselil se bom verjetno v Celovec, ki je blizu vsem trem šolam, na katerih delam. Imam priznan delovni čas 28,5 ur na teden, kar pomeni, da gre za nekoliko krajši delovni čas. Končam že ob četrtkih, nato imam tri dni prosto. Dejansko delam devetnajst šolskih ur. Rad bi povedal, da sem na tem delovnem mestu v šolah zamenjal Neli Irman, nekdanjo slovensko rokometno reprezentantko, ki je odšla na porodniški dopust. Ona mi je pri hospitacijah zelo pomagala, za kar se ji ob tej priložnosti zahvaljujem.

Če vas torej prav razumemo, je očitno velik problem, kako dobiti službo, ko se konča kariera profesionalnega nogometaša?

- - To je velik problem, o katerem se premalo piše oziroma se bivšim profesionalcem premalo pomaga. V Sloveniji si z igranjem nogometa ni mogoče zagotoviti končne eksistence. Morda le kakšnim 10 % igralcev ter tistim, ki jim je uspel prestop v tujino. Ostali, predvsem v manjših sredinah, pa se morajo znajti, kakor vedo in znajo, ne glede na izobrazbo. Veliko mojih bivših soigralcev iz Korotana in Dravograda je zaposlenih v Avstriji; dnevno se vozijo sem ali pa so se preselili. Na primer Plesec, Šumnik, Zec in moj brat Matej. Vsi tisti župani, direktorji, politiki in ostali veljaki, ki so nas v času prvoligaških dni teh klubov trepljali po ramah in bi lahko pomagali, so se poskrili. Ali mislite, da jih osebno nisem prosil za pomoč? Pa ti nekaj obljubijo, samo da se te znebijo. Tako se mi je vse skupaj ‘zagravžalo’, da bi jih znova prosil za pomoč.

Kako pa v Avstriji? Tudi od koroških Slovencev niste dobili pomoči?

- - Bil sem igralec in trener v dveh slovenskih klubih, SAK-u iz Celovca in DSG Zell/Sele. Zdajšnjo službo na šolah mi je ‘zrihtal’ generalni sekretar SAK-a Silvo Kumer, za kar se mu zelo zahvaljujem. Prej pa sem tudi tam poslušal samo obljube, tako od enih kot od drugih. Poznam skoraj polovico koroških Slovencev, toda pri razgovorih o službi do zdaj nisem bil uspešen. Čeprav je tu kar nekaj dvojezičnih šol ter slovenskih organizacij, na primer knjigarna Mohorjeva družba iz Celovca, kjer sem tudi neuspešno vprašal za službo. Zdi se mi, da službe ‘šparajo’ za svoje potomce. Veliko pa je tudi ‘poklicnih’ Slovencev, veste, kaj mislim. Bi se pa ob tej priložnosti zahvalil dvema res velikima in zavednima koroškima Slovencema, ki mi vedno stojita ob strani. To sta magister Vladimir Smrtnik in Štefan Gregorič. Pravih koroških Slovencev, ki imajo Slovenijo v srcu, je tu še zelo malo. To sem najbolj spoznal lani na tekmi Avstrija – Slovenija na Dunaju, ko so mladi igralci SAK-a, med katerimi je bil tudi moj najmlajši sin, spremljali reprezentante Slovenije na igrišče. Ko so Avstrijci dali gol, so starši otrok koroških Slovencev skočili na noge. Ko so ga dali Slovenci, pa smo skočili na noge starši slovenskih otrok. Kako ponosen sem bil takrat na naše reprezentante! Pred tekmo sem med avstrijskimi navijači razvil tudi slovensko zastavo in se z njo fotografiral. Slovenija mi je vedno v srcu, ne skrivam, da sem slovenski domoljub.

Kje vse ste trenutno dejavni v nogometu?

- - To polsezono sem bil trener ATSV Wolfsberg U14 ter strokovni vodja NK Fužinar. Funkcijo trenerja v Wolfsbergu sem ta mesec oddal, v Fužinarju pa bom ostal. Najverjetneje bom prevzel kakšno selekcijo SAK-a v športnem parku Welzenegg v Celovcu. V Wolfsbergu je bilo v redu, z vodjo nogometne šole Mariom Romcem smo se razšli zelo korektno; tudi njemu se za vse zahvaljujem. On je sicer iz Splita, igral je tudi za Hajduk. Je pa tudi trener prve ekipe, ki po polsezoni vodi v koroški ligi.

Kakšno je trenutno stanje v ravenskem Fužinarju?

- - Predsednik kluba je Peter Stočko, ki je gotovo najbolj zaslužen za rezultate v zadnjih letih; on me je skupaj s trenerjem mladincev Mihaelom Bukovcem vrnil v klub. Uprava kluba je dokaj nova, se pa vsi v njej zelo trudijo in v ospredje postavljajo klub in ne sebe, kar je zelo pomembno. Fužinar čutim kot svoj klub; zanj sem igral v letih 1984–1988 in bil kot član Fužinarja kadetski in mladinski reprezentant. Tako sem prvo igralsko afirmacijo doživel v tem klubu. Moj matični klub je sicer Peca iz Črne. Članska ekipa je trenutno v tretji ligi. Po slabem začetku je bil po prihodu trenerja Ramiza Smajlovića konec jesenskega dela veliko boljši. Ekipa je na zadnjih dveh tekmah visoko zmagala in se uvrstila v četrtfinale pokala Slovenije. To je morda celo največji uspeh kluba v zgodovini. Ekipa U19 igra v prvi slovenski ligi, natanko 40 let po prvi uvrstitvi Fužinarja v to ligo. Po jesenskem delu sezone smo končali v prvi polovici lestvice, na osmem mestu. Imeli smo niz devetih tekem brez poraza. To je zame izjemen uspeh. Po štirih krogih smo imeli le točko, vsi so nas že odpisali, nato pa se je serija neporaženosti začela. Ob tem bi rad poudaril, da smo gostovali tudi v Murski Soboti, Celju, Ljubljani pri Olimpiji, Kopru in Brežicah. Nikjer nas niso premagali. To je na koncu uspelo le Iliriji, pri čemer je treba povedati, da smo to tekmo igrali zelo oslabljeni. V prvi postavi je bil tudi igralec letnika 2010, se pravi vstopni kadet. Nekaj težav smo imeli poleti s sestavo ekipe U17, vendar smo s prihodom trenerja iz Maribora Aleša Petreševa in Kristijana Irmančnika, ki igra za člansko ekipo, tudi to selekcijo uspeli zelo ‘pošlihtati’. Ostale ekipe Fužinarja so v dobri kondiciji, z dobrim delom moramo le nadaljevati. Konkurenca na Koroškem namreč ne spi, tudi v drugih klubih delajo zelo dobro. Toda mislim, da je Fužinar trenutno številka ena na Koroškem. Konec koncev z izjemo naših mladincev nobena druga ekipa na Koroškem ne igra v prvi ali drugi slovenski ligi. Cilj nam je seveda zadržati mladinsko ekipo v prvi ligi ter vrniti naše bivše igralce nogometne šole nazaj. To so tisti, ki trenutno igrajo za Dravograd in Korotan.

Kako vam bo to uspelo?

- - Fužinar ima nekaj prednosti. Največja je gotovo ta, da mladinci igrajo v prvi ligi. Pri mladincih je trener Mihael Bukovec, zame najboljši trener na Koroškem zadnjih desetih let. Dokazal se je z vodenjem članske ekipe v drugi ligi, kjer je bil trener sedem let. Tri sezone sem bil njegov pomočnik, tako da sem dobro spoznal njegovo delo, še posebej njegove reakcije med tekmami in ob polčasu. Tudi zdaj spremljam mladince Fužinarja na klopi, tako da vem, o čem govorim. Ker Koroška nima nobene kadetske ali mladinske ekipe niti v drugi ligi, je nujno, da vsi tisti kadeti in vstopni mladinci, ki še želijo uspeti v nogometu, v zimskem prestopnem roku pridejo v Fužinar. Seveda bodo potrebovali nekaj mesecev, da se navadijo na hitrejši tempo treningov in tekem. Ampak že naslednjo sezono bodo postali nosilci igre, saj se večini igralcev sedanjega moštva izteka mladinski staž.

Kakšna pa je vaša nogometna filozofija? Kot nogometaš ste bili znani kot… No, koroški Maradona!

- - Osnova je delo na igrišču. V trenerski karieri sem bil dolgo časa in sem še vedno individualni trener; delam na elementih, ki jih trenerji na svojih treningih, predvsem zaradi prevelikega števila igralcev, ne morejo obravnavati. Tu mislim na različne vrste preigravanj, drop kick in volley udarce, lobanje vratarja, tehniko Coerver in podobno. Sem pristaš dela na igrišču in ne računalnikov. Ne maram trenerjev, ki prihajajo z računalniki na igrišče in do potankosti analizirajo vsak element, potem pa pride tekma in jim računalnik nič ne pomaga. Peljite raje otroke na asfaltno igrišče, dajte jim igro na dva gola. Naj tam brusijo tehniko, igro ena na ena. Pozimi z otroki zelo rad delam na steni. Notranja, zunanja, polna noga. Ustavljanje žoge, raznorazni udarci, odboji od stene. Zdaj se vse dela po nekih programih, po nekem kopitu. Kopirajo se najboljše nogometne šole po svetu. Vprašanje pa je, ali je vse to dobro za vse igralce. Ali nekateri igralci, predvsem v manjših sredinah, to lahko izvajajo in spremljajo? Ustvarjajo se robotizirani igralci brez domišljije v igri. Zato je nogomet takšen, kakršen je. Vse temelji predvsem na fiziki, nekateri trenerji preigravanje skoraj prepovedujejo. Vse to je seveda tudi posledica pritiskov na trenerje – mislim v prvi vrsti na starše in vodstva klubov. Zdaj je vse na družbenih omrežjih; že tekme ekip U9 se objavljajo kot včasih tekme profesionalcev v Sportskih novostih. Velik problem so tudi sponzorji in menedžerji, ki forsirajo svoje igralce. O tem veliko piše tudi moj bivši soigralec iz reprezentance, Koprčan Marinko Galić, ki ga zelo cenim in vedno rad prebiram njegove objave. Lahko rečem, da je Fužinar eden izmed redkih klubov v Sloveniji, kjer takšne stvari niso prisotne. Tu je pomembna le kakovost igralcev.

Ko ste že omenili reprezentanco, tudi sami ste bili včasih del nje. Kako se spomnite teh časov? Bili ste zraven, ko se je zgodba komaj začela pisati…

- - Leta 1985 sem nastopil za Slovenijo U17 na državnem prvenstvu bivših republik in pokrajin v Foči v BiH. Naslednje leto za U18 na istem tekmovanju v Sloveniji. Bil sem tudi na nekaterih turnirjih v tujini. Med letoma 1989 in 1991 sem bil stalni član amaterske reprezentance, iz katere je leta 1991 nastala reprezentanca A. Takrat se je že vedelo, da bo Jugoslavija razpadla. NZS je pod vodstvom selektorja Zdenka Verdenika organizirala kar nekaj prijateljskih tekem. Igrali smo v Biljah, Trbovljah, Pliberku, za Bežigradom proti takratnemu jugoslovanskemu prvoligašu Olimpiji, dve tekmi proti Udineseju, proti BiH v Izoli in nazadnje, nekaj dni pred osamosvojitvijo, proti Hrvaški v Murski Soboti. Verjetno sem kakšno tekmo izpustil. Na teh tekmah sem dosegel nekaj golov. Najraje se spomnim tistega proti BiH ob 70-letnici NZS ter tistega proti Udineseju v Kopru. Vratar Udineseja je bil Giuliano Giuliani, ki je leto pred tem kot član Napolija osvojil italijansko prvenstvo skupaj z Maradono in Careco.

Toda kasneje za reprezentanco niste več igrali, kajne? In kako to?

- - Bil sem še član reprezentance na turneji po Mehiki; ravno v teh dneh mineva 30 let od takrat. Igrali smo tri tekme: proti olimpijski, mladi in reprezentanci A. Na prvih dveh tekmah sem igral in dosegel en gol. Na tretji zaradi zastrupitve s hrano žal nisem. Nekajkrat sem bil tudi na čakanju, če bi kakšen reprezentant nastop odpovedal, vendar se to ni zgodilo.

Kako bi ocenili zadnje kvalifikacije slovenske nogometne reprezentance?

- - Najprej bi rad povedal, da smo bili na lanskem evropskem prvenstvu odlični. Če bi Benjamin Šeško izkoristil vsaj eno od tistih priložnosti proti Portugalski, bi verjetno igrali v četrtfinalu. Kvalifikacije za svetovno prvenstvo pa nam niso uspele. Še najbolje smo igrali na gostovanju na Kosovu, kjer pa kljub številnim priložnostim nismo uspeli zmagati. Vse ostalo lahko bolj ali manj pozabimo. Zdaj je glavni krivec selektor Matjaž Kek, ki je tudi odstopil. Prevzel je odgovornost, kar je častno. Spoznal je, da je prišel do konca in da reprezentanca pod njegovim vodstvom ne more več napredovati. Zdaj ga kritizirajo predvsem razni nogometni analfabeti, ki nimajo pojma o nogometu. Matjaž Kek je bil že kot igralec izjemen, takšen je tudi kot trener. Reprezentanco je dvakrat popeljal na veliko tekmovanje, česar osebno ne bom nikoli pozabil.

Igrali ste za šest prvoligaških klubov, tudi za Domžale. Bi mogoče podali komentar trenutnega dogajanja v tem klubu?

- - Predvsem bi poudaril, da morajo stroko v prvoligaških klubih voditi bivši prvoligaški igralci in trenerji. Takoj ko se na teh mestih pojavijo ljudje, ki se na nogomet ne spoznajo dobro, pride do težav. To lahko povem iz lastnih izkušenj; tudi na Koroškem smo v preteklosti imeli kar nekaj takšnih primerov. V nobenem se ni končalo dobro za klube. V Domžalah sem bil kratek čas, leta 1998, ko se je klub ponovno uvrstil v prvo ligo. Takrat je bil predsednik in glavni v klubu Stane Oražem, ki ga lahko le pohvalim. On je tlakoval pot kasnejšim uspehom kluba. Ko sem ga lani prosil, naj mi pošlje klubski dres, je poslal dresa zame in za brata ter še knjigi za oba. Nisem mogel verjeti. Ko sem januarja leta 2017 prvič prevzel funkcijo strokovnega vodje NŠ Fužinar, sem ga poklical in vprašal za sodelovanje. Bil je za in takrat smo v Domžale vsake tri mesece poslali kakšnega igralca naše nogometne šole. So pa to bili časi, ko so v klubu delovali vrhunski strokovnjaki, kot so Miha Kebe, Dejan Djuranović, Jernej Javornik in Dejan Dončić. Domžalska nogometna šola je bila najboljša v Sloveniji, tam je bil tudi Benjamin Šeško. Namesto da bi šli po tej poti, so se v Domžalah očitno odločili drugače. Vajeti odločanja so prevzeli drugi, mladi, nogometno neizobraženi in nesposobni ljudje, ki so jih očitno zanimale druge stvari, ne pa uspeh in nadaljnji razvoj kluba. Do tega sklepa sem prišel po tem, ko sem na vaši spletni strani prebral intervju z Miho Kebetom, ki je postavil temelje nogometne šole. Kaj vse so počeli z njim, pa je več kot žalostno. Želim mu vso srečo v prihodnosti. Agonija Domžal sicer traja že nekaj časa, lahko le upam, da se bo klub rešil pred najbolj črnejšim scenarijem. Kdo bi lahko bil rešitelj kluba, pa bi težko rekel.

Za konec še vprašanje o vaših otrocih, bo šel kdo po vaših stopinjah? Kako je z bratom Matejem, s katerim sta skupaj igrala v prvi ligi?

- - Imam tri sinove in hčerko. Prvi je star 24 let, v mladosti je igral nogomet, zdaj pa že dolgo ne več. Študira v Globasnici. Drugi ima 16 let in je kapetan kadetov Gorišnice v drugi kadetski ligi. Ta mesec je bil na preizkušnji pri avstrijskem prvoligašu WAC Wolfsberg, kamor ga je povabil trener U13 tega kluba Davor Previšić. Ima perspektivo, a se bo moral počasi odločiti, kaj v nogometu želi. Najmlajši bo marca star 10 let; nogomet ga veseli, igra za zamejski klub SAK. Kljub temu da je rojen v Avstriji in ves čas živi tam, ima željo igrati za reprezentanco Slovenije. Bil bi zelo vesel, če bi se mu ta otroška želja uresničila. Brat Matej je bil štiri leta maser v klubu Austria Celovec, zdaj pa na vsaki tekmi masira sodnike na domačih tekmah drugega koroškega prvoligaša WAC Wolfsberg. V Avstriji njegovo delo zelo cenijo; zaposlen je pri rdečem križu v Velikovcu. Ponosen sem nanj.