Nogomet ga je rešil, toda zdaj Ezequiel Lavezzi bije drugačno bitko: “Dotaknil sem se dna, nisem se več mogel pogledati v ogledalo”

Ezequiel Lavezzi je bil nekoč sinonim za nogometno strast in nogomet na najvišji ravni. Skupaj z Edinsonom Cavanijem je bil obraz prerojenega Napolija, kasneje pa v Parizu ob boku Zlatana Ibrahimovića gradil evropskega velikana. Danes, dobrih pet let po koncu kariere, se Pocho bori na povsem drugačnem igrišču. V čustveni izpovedi za Corriere della Sera je nekdanji argentinski zvezdnik prvič odkrito spregovoril o svojem boju z odvisnostjo, depresijo in poti proti svetlobi.

Njegov padec se je začel po upokojitvi leta 2019, dno pa je dosegel na prelomu lanskega leta, ko je dvakrat v kratkem času končal v bolnišnici: najprej zaradi vboda z nožem na zabavi, nato pa zaradi prevelikega odmerka narkotikov.

Lavezzi: “Spoznal sem mrak”

Ezequiel Lavezzi, ki se trenutno zdravi v Urugvaju, ne skriva svojih krhkosti. Njegov glas je danes miren, a besede nosijo težo preizkušenj, ki jih je preživel. “Zadajal sem si bolečino in tega me ni sram priznati. Bil sem v kliniki in moja pot še ni končana. Vsakomur, ki je v težavah, svetujem: poiščite pomoč. Spoznal sem mrak, depresijo in napade panike. Dotaknil sem se dna zaradi drog, nisem se več mogel gledati takšnega v ogledalu,” je priznal danes 40-letni Ezequiel Lavezzi.

Pri preporodu mu je najbolj pomagala družina, predvsem rojstvo drugega sina Vittoria: “Prišel je v najtežjem trenutku mojega življenja in mi pomagal, da sem se rešil. Uči me novega načina, kako biti oče.”

Nogomet kot rešitelj pred ulico

Čeprav mu nogomet danes ne manjka in mu je ob gledanju tekem pogosto celo dolgčas, Lavezzi priznava, da žogi dolguje svoje življenje. Odraščal je v nevarnem okolju, kjer sta bila orožje in droga del vsakdana.

“Žoga je bila in vedno bo moj najboljši prijatelj. Odraščal sem v soseski, kjer se je preprodajala droga in hodilo naokoli z orožjem. Brez nogometa ne vem, kje bi končal. Pri trinajstih sem začel delati kot električar, ker mi je bil nogomet takrat dolgočasen, a so me menedžerji prepričali, naj se vrnem in začnem živeti kot profesionalec,” je razpredal Argentinec.

Srce ga je vleklo v Maradonino mesto

Ko je prišel čas za odhod v Evropo, bi lahko izbral finančno močnejšo ponudbo Atalante, a se je odločil za Napoli. Za Argentinca je bilo to mesto sveto. Bilo je Maradonino mesto.

“Odrekel sem se večjemu denarju, ker me je vleklo srce. Ljubezen Napolitancev je bila neverjetna. Vsako jutro je pred mojo hišo stalo 50 navijačev. V Italiji zame obstaja samo Napoli, zato sem kasneje, ko sem odhajal, izbral Pariz in ne drugega italijanskega kluba,” se spominja Južnoameričan, ki dodaja, da obdobja v Neaplju ne bo preseglo nič v njegovi karieri.

Ponosen na svojo krhkost

Danes Lavezzi nima več ambicij v nogometnem svetu. Njegov edini cilj je mirno življenje in to, da ostane oseba, ki ne bo pozabila, skozi kaj je šla. “Ponosen sem, da sem uspel sprejeti in se soočiti s svojo krhkostjo. Včasih ne moreš spoznati svetlobe, če prej nisi videl teme. Zdaj sem zrelejši in bolj zavesten človek. Želim uživati v preprostosti in svoji družini,” je zaključil priljubljeni Pocho, ki je bil z Argentino olimpijskih prvak, v svoji klubski karieri pa je na 522 tekmah zabil 142 golov in v statistiko dodal še 123 podaj.

Avtor: Uredništvo Planet nogomet

Tujina