Kako močna bi bila alternativna reprezentanca Slovenije iz nogometašev, ki jih je Cesar spregledal? Skupaj vredni skoraj 30 milijonov €
Tekst: David Klemenc. Foto: NZS / Matic Lipar
Še pomnite, tovariši – predvsem tisti malce starejši –, romantičnih začetkov slovenske nogometne reprezentance? Tiste zgodovinske prve uradne tekme z Estonijo v Talinu, ko je premierni gol za našo mlado državo dosegel Igor Benedejčič? To so bili nepozabni časi, ko smo komaj zbrali peščico kakovostnih igralcev, ki so sploh bili primerni za reprezentančni dres.
To prehodno obdobje je trajalo kar dolgo. V tistih naslednjih kvalifikacijskih ciklih, pa vse do nepozabnega svetovnega prvenstva v Južni Afriki, je bil selektorjev spisek bolj kot ne znan že vnaprej. Le kakšno ime je vsake toliko vskočilo kot zunanje presenečenje, a to je bilo tudi vse. Vedno znova se je obračalo istih 20, 25 preverjenih igralcev. Bili so to skromni časi, ko je naš največji zvezdnik ekipe, na primer, igral za povprečno portugalsko Vitorio Guimaraes, kdo drug pa se je morda še našel v Belgiji ali Avstriji…
No, “fast forward”, kot bi rekli Američani: če skočimo 20 ali 30 let naprej, imamo danes slovenske nogometaše v elitnih svetovnih klubih – od madridskega Atletica pa vse do slovitega Manchester Uniteda. Nekaj, kar bi bilo na prelomu tisočletja čista znanstvena fantastika! Prišli smo v zavidljivo fazo, ko selektorja pred vsakim objavljenim spiskom upravičeno boli glava zaradi izjemno širokega in kakovostnega nabora igralcev.
Slovenija ni kot Selecao, toda…
Slovenija se bo v kratkem zbrala pred junijskima prijateljskima tekmama s Ciprom in sosednjo Hrvaško, v tem tednu pa je novi selektor Boštjan Cesar že obelodanil svoj uradni seznam izbrancev. Nekoč, natančneje pred svetovnim prvenstvom leta 2002, je tedanji brazilski selektor samozavestno izjavil: “Selecao ima trenutno 75 popolnoma enakovrednih igralcev, ki bi si zaslužili vpoklic.” Slovenija jih morda toliko res nima, toda Boštjan Cesar bi lahko zlahka objavil dva seznama: udarnega in alternativnega. Mi smo se poigrali s slednjim in prišli do ugotovitve, da bi bila ekipa res močna. In skupaj vredna skoraj 30 milijonov evrov!
Dejstvo je, da kar nekaj izjemno kvalitetnih nogometašev tokrat ni prišlo v ožji izbor selektorja Cesarja. Razlogi za to pa so seveda takšni in drugačni, od taktičnih zamisli do trenutne forme. Če se malce potrudimo in na papirju sestavimo namišljeno ekipo osmoljenih oziroma tistih, ki so tokrat ostali prečrtani, dobimo kar naravnost fantastično in izjemno solidno moštvo. Kaj menite?
V tej zasedbi bi bilo zraven kar nekaj odličnih nogometašev iz slovenske Prve lige Telemach. Med vratnicami bi imeli hudo konkurenco, saj so zunaj seznama ostali izkušeni Metod Jurhar, Ažbe Jug in preizkušeni Uroš Likar. V napadalnih in ustvarjalnih vrstah bi iz domačih in bližnjih logov našli (mlade) bisere, kot so David Pejičić, Leo Rimac, Andraž Ruedl in prodorni Martin Pečar.
Nato preidemo na preverjene mednarodne odre, kjer mrgoli svežih in znanih obrazov. Na voljo bi bil robustni Mitja Križan, aktualni prvak druge ruske lige, pa odlični in nepopustljivi branilec turškega Genclerbirligija Žan Žužek. Družbo bi jim delali v javnosti malce pozabljeni, a še kako kakovostni Jure Balkovec, prvak Cipra z Omonio, neumorni Jon Gorenc Stanković ter kreativni Tomi Horvat.
Reprezentančni dres ima iz leta v leto višjo ceno
V konici napada bi imeli zimzelenega argentinsko-slovenskega borca Andresa Vombergarja, ki je trenutno sicer brez kluba, za hitrost in preboj bi na krilu skrbel agilni Žan Rogelj, za gole bi bil zadolžen Blaž Kramer, pomembno vlogo bi igrala Domen Črnigoj in prekaljeni Miha Zajc. Mozaik te izjemno močne “B-reprezentance” dopolnjujejo še trdni Klemen Nemanič, Interjev up Luka Topalović, Jan Đapo in nepopustljivi Gašper Trdin, ki je z Levskim v Bolgariji prekinil vladavino Ludogorca in postal državni prvak.
Ob tem zanimivost iz soseščine: da širok nabor lahko prinaša tudi drastične poteze, dokazujejo Italijani. Naša soseda je namreč po novem velikem razočaranju v zadnjih kvalifikacijah potegnila radikalno potezo; za to reprezentančno okno je začasni selektor vpoklical nogometaša, ki so v povprečju stari manj kot 21 let! Edini starejši starešina, ki je ostal kot vodnik te mlade vojske, je zvezdniški vratar Gianluigi Donnarumma.
Pod Alpami takšne skrajnosti seveda ne gre pričakovati, niti ni razloga zanjo. Toda oba seznama, tako Cesarjev kot naš, dokazujeta naslednje: slovenski nogomet ima danes globino, o kateri smo pred desetletji lahko le pobožno sanjali. Konkurenca je neizprosna, reprezentančni dres pa ima iz leta v leto višjo ceno.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
