Nekoč je bil Steklar: Na pogorišču nekdanjega prvoligaša 30 let kasneje proti eliti koraka klub, ki ruši vse pred sabo

Vir fotografije: NK Rogaška
Se še spomnite, kaj ste počeli 8. junija 1993? Bržčas ne. Ah, kje je že to… Dejansko je bil zgodovinsko gledano 8. junij 1993 bolj miren dan za človeštvo. Na vrhu glasbenih lestvic v Združenih državah Amerike je kraljevala Janet Jackson s pesmijo That’s The Way Love Goes, v Veliki Britaniji so tedaj najbolj poslušali UB40 in njihovo uspešnico I Can’t Help Falling in Love with You. V Rogaški Slatini so tistega dne padli nekam drugam. V luknjo, v kateri ni bilo veliko prostora za ljubezen. Padli so z odra, na katerega se nikdar več niso vrnili.
Usodo zapečatila Dušan Poljanšek in Marko Gruškovnjak
8. junija 1993 se je na nogometnem igrišču na Viču v Ljubljani ob 17.30 začela tekma, ki je hkrati pomenila konec nekaj lepega in začetek nekaj precej manj prijetnega. Tedaj je Steklar, klub iz Rogaške Slatine, sploh zadnjič zaigral v prvi slovenski nogometni ligi. Domači klub Svoboda, ki je v imenu nosil tudi sponzorja Kompas Holidays, ni pokazal milosti. Pred 150 gledalci je z zadetki Dušana Poljanška, ki je v polno meril dvakrat, in Marka Gruškovnjaka, ki je zadel iz enajstih metrov, s 3:1 premagal goste iz Rogaške Slatine in jih v drugi sezoni državnega prvenstva samostojne države dokončno poslal iz prve slovenske lige. Za vselej? Do danes zagotovo.
Iz leta v leto le še navzdol
V naslednjih treh desetletjih so v Rogaški Slatini, mestu na severovzhodu Zgornjesotelskega gričevja ob jugovzhodni meji Slovenije, vsaj kar zadeva nogomet preživljali bolj kot ne klavrne čase. Mesto z okrog 5000 prebivalci je ves ta čas Slovence privabljalo zaradi svojega zdravilišča, tudi tamkajšnja steklarna je vsem dobro poznana. Nogomet pa… Steklar je šel po slovesu od elite iz leta v leto le še navzdol. Leta 1999, ko je bil Steklar četrtoligaš, je padel celo povsem na dno. Konec je bil klavrn. 76 let dolga tradicija je šla zaradi slabega gospodarjenja po zlu. Steklarja ni bilo več.

Na pogorišču je zrasel nov klub. Nogometni klub Rogaška. Začel je, jasno, na dnu. In bil tam kar nekaj časa. Skoraj dve desetletji je bila Rogaška razpeta med četrto in na trenutke celo peto slovensko ligo. Žogo so brcali bolj za šalo kot za res. Za pivo in sendvič po vsaki tekmi… Krivulja se je navzgor obrnila v sezoni 2015/16, ko je Rogaška slavila v MNZ Celje in se prvič v zgodovini prebila v tretjo ligo. Že naslednja sezona je bila sanjska. Rogaška je nadaljevala z odličnimi igrami, zasedla drugo mesto na lestvici 3. SNL sever in leto 2017 ponosno dočakala med drugoligaši. Po treh sezonah je sledila klofuta v obliki vrnitve nazaj med tretjeligaši, toda tam je bila Rogaška le leto dni. V sezoni 2020/21 se je ekspresno hitro vrnila med drugoligaše in preteklo tekmovalno leto sklenila na zanjo vsekakor presenetljivo visokem četrtem mestu.
Neporaženi že štirinajst tekem zapored
Kar je nato sledilo v aktualni sezoni, je presenetilo vse. Rogaška po sedemnajstih krogih vodi na lestvici 2. SNL. Varovanci trenerja Oskarja Drobneta so doslej izgubili zgolj enkrat. Slavili so kar 12-krat, ob tem pa zabili 31 golov in jih prejeli 13. Pred Aluminijem imajo že res zgolj eno točko prednosti, toda preostalim tekmecem vse bolj pojenja sapa. Rogaška je trenutno v izjemni seriji pozitivnih rezultatov. Črno-beli so neporaženi že 14-krat zapovrstjo. Med 21. avgustom in 19. novembrom so nanizali (vseh) 12 zmag in ob tem le dvakrat remizirali. Rogaška je skorajda čez noč postala favorit za napredovanje med elito in v Rogaški Slatini ne skrivajo, da jih igranje v Prvi ligi Telemach dejansko zanima. Zelo zanima.
Ali je prvoligaški nogomet po dolgih 30 letih v Rogaški Slatini realna misel, je vsekakor zanimivo vprašanja. Infrastrukturno klub (za zdaj) realno gledano ni na ravni, ki bi omogočala igranje tekem Prve lige Telemach. Hkrati je res, da je znala Nogometna zveza Slovenije glede tega v zadnjem obdobju kar krepko pogledati skozi prste… A to so stvari, s katerimi se bodo v Rogaški Slatini obremenjevali tedaj, ko se bo zares treba. Za zdaj predvsem uživajo. In kdo jim skoraj 30 let po tisti klavrni tekmi na Viču ne bi privoščil…