Tudi to je žal slovenski klubski nogomet, v katerem niti 13 zmag na 14 tekmah ni dovolj za obstanek na trenerski klopi
Vir fotografije: NK Izola
V Izoli so se po skoraj popolni jeseni odločili za menjavo Aleksandra Rodića. Trinajst zmag, en remi, brez poraza in sedem točk prednosti pred zasledovalci v 3. SNL. V običajnem nogometnem svetu bi takšna statistika trenerju prinesla mirno zimo, morda celo novo pogodbo. V slovenskem nogometu očitno niti to ni več samoumevno.
Če bi pred začetkom sezone trenerju tretjeligaša ponudili trinajst zmag in en neodločen rezultat na štirinajstih tekmah, bi ponudbo verjetno sprejel, še preden bi slišal preostanek stavka. Aleksandar Rodić je z Izolo dosegel prav to. Njegovo moštvo je jeseni doseglo 60 zadetkov, prejelo jih je zgolj 11, prvenstvo pa bo nadaljevalo s sedmimi točkami prednosti pred najbližjim zasledovalcem. Nagrada? Slovo s trenerske klopi. Neprostovoljno, seveda…
Odločitev vodstva obalnega kluba je težko razumeti, vsaj če jo ocenjujemo skozi rezultate na igrišču. Vseh okoliščin, ki so pripeljale do menjave, javnost za zdaj ne pozna, zato bi bilo ugibanje o razlogih nesmiselno. Toda številke ostajajo. In te so tako prepričljive, da bi si marsikateri trener v precej močnejšem tekmovanju lahko želel podobnega izkupička. Rodićev primer je še ena epizoda slovenske nogometne stvarnosti, v kateri se o dolgoročnih projektih veliko govori, precej manj pa jih dejansko dočaka drugo ali tretje leto.
Vsi bi gradili. Nihče pa ne bi čakal
V slovenskem klubskem nogometu je postalo skoraj nemogoče govoriti o resnem dolgoročnem delu. Trenerji prihajajo z ambicioznimi načrti, klubi napovedujejo razvoj, prepoznavno igro in stabilnost, potem pa se zgodba pogosto zaključi, še preden bi bilo sploh mogoče pošteno oceniti opravljeno delo. Eno leto na isti klopi sta danes že lep dosežek. Tri leta skoraj posebnost. Ob takšnem razmišljanju se človek vpraša, kaj si vodstva klubov pravzaprav predstavljajo pod pojmom dolgoročnega projekta. Eno sezono? Pol leta? Obdobje do prvega nezadovoljstva?

Nogomet seveda ni dobrodelna dejavnost. Trener je odgovoren za rezultate in nihče ne more pričakovati neomejenega zaupanja zgolj zato, ker ima izdelano strokovno vizijo. Toda če se trenerja ocenjuje izključno po položaju na lestvici, kaj se zgodi, ko je ta položaj skoraj popoln, pa službo vseeno izgubi? Kakšna merila potem sploh veljajo?
Slovenski klubi radi govorijo o igralni filozofiji, razvoju mladih nogometašev in ustvarjanju lastne identitete. Lepo se sliši. Težava nastane, ko je treba besede prenesti na igrišče. Vsak trener ima svoje zahteve. Eden želi agresiven pritisk, drugi nekoliko bolj nadzorovano igro. Eden gradi napade skozi sredino, drugi več prostora namenja krilnim položajem. Z vsako menjavo se lahko spremenijo naloge igralcev, način treninga, kadrovske prioritete in celo osnovna zamisel, kakšen nogomet naj bi klub igral. Igralci se prilagodijo enemu sistemu, nato pride drugi trener z drugačnimi zahtevami. Ko se začnejo stvari postavljati na svoje mesto, lahko sledi nova menjava. In potem se čudimo, zakaj slovenski nogomet težko razvija kontinuiteto.
Še posebej zanimivo je, kako hitro se v našem prostoru spreminjajo pričakovanja. Klub, ki se je še včeraj boril za obstanek, bi jutri že napadal vrh. Ekipa, ki je poleti potrebovala prenovo, mora jeseni igrati prepoznaven in učinkovit nogomet. Mladi igralci morajo dobivati priložnosti, a hkrati ne sme biti prostora za napake, ki so pri njihovem razvoju neizogibne. Vse bi vse radi takoj. Zmage, razvoj, napredovanje in lepo igro.

Pri tem pa pogosto pozabljamo, da nogometna ekipa ni računalniški program, ki ga danes namestimo in jutri pričakujemo brezhibno delovanje. Kakovostno delo potrebuje ponavljanje, odpravljanje napak, prilagajanje in predvsem čas. Dober trener lahko v nekaj mesecih izboljša marsikaj, težko pa v tako kratkem obdobju vzpostavi vse tisto, kar naj bi predstavljalo identiteto nogometnega kluba. Tudi zato bi bilo zanimivo preveriti, koliko trenerjev v prvih treh slovenskih ligah je na svojih položajih že več kot dve leti. Verjetno bi bil seznam precej krajši od tistega, ki bi si ga želeli.
Morda pa težava slovenskega nogometa niso vedno trenerji
O tem se govori precej manj. Ko rezultati niso dobri, je trener običajno prvi na udaru. Menjava je najhitrejša in navzven najbolj vidna poteza vodstva. Precej težje je priznati, da so bile napačne morda tudi kadrovske odločitve, postavljeni cilji ali sama organizacija kluba. Trenerji postanejo odgovorni za pričakovanja, pri oblikovanju katerih pogosto niti niso imeli odločilne besede.
Pri Izoli je položaj še toliko bolj nenavaden, ker slabih prvenstvenih rezultatov praktično ni bilo. Rodićeva ekipa je opravila jesenski del tekmovanja, kakršnega si lahko želi vsak kandidat za napredovanje. Seveda lahko obstajajo strokovni ali drugi razlogi za prekinitev sodelovanja. A pri tako uspešnem moštvu bi pričakovali vsaj jasno razlago, zakaj se je vodstvo odločilo za spremembo. Izola ima visoke ambicije in želi napredovati. Povsem legitimno. Toda ko se klub za menjavo trenerja odloči ob trinajstih zmagah in enem remiju, se je treba vprašati, kako visoko je sploh mogoče postaviti pričakovanja. Bi morala Izola zmagati vseh štirinajst tekem? Bi morala doseči sedemdeset zadetkov? Bi morala imeti deset točk prednosti? Kje je meja? Slovenski nogomet ima dovolj drugih težav, da bi si lahko privoščil še nenehno menjavanje strokovnih usmeritev. Naši klubi nimajo proračunov največjih evropskih ekip. Konkurenčnost bi morali iskati v organizaciji, znanju, razvoju igralcev in stabilnosti.
Toda za takšen pristop mora tudi vodstvo vedeti, kaj želi. In predvsem mora biti pripravljeno stati za svojimi odločitvami. Noben trener ni nezamenljiv. Niti Rodić. Toda če v slovenskem nogometu izgubljajo službe tudi trenerji, ki praktično ne izgubljajo tekem, potem je povsem upravičeno podvomiti o merilih, po katerih ocenjujemo njihovo delo. Aleksandar Rodić je jeseni izgubil nič prvenstvenih tekem. Izgubil pa je službo. Morda prav ta podatek najbolje pove, kakšen je danes položaj trenerjev v slovenskem nogometu. (st)

Avtor: Uredništvo Planet nogomet



