Olimpija kuha čorbo po starem receptu: Januarska Sanchezova želja še naprej kamen spotike, če ne bo uresničena, ne bo pogodbe
Tekst: David Klemenc. Foto: Vid Ponikvar / Sportida
Ko se je zdelo, da so se na starih napakah končno res vse naučili in je prihodnost zgolj in samo svetla, je Olimpija spet zavila na cesto, ki ne pelje v nič dobrega. Victor Sanchez je po porazu v pokalu proti Celju dokončno odprl Pandorino skrinjico, iz katere je v zadnjem obdobju že prišlo kar nekaj indicev, da v Stožicah ni vse tako, kot bi moralo biti. In zdaj je jasno, da se v kotlu čorba po starem ljubljanskem receptu dejansko kuha že nekaj časa. Že od januarja dalje.
Victor Sanchez ni več slepomišil, ko je v knežjem mestu po slovesu iz pokala potarnal, da ima ozek kader, poudaril, da je januarja svaril upravo, da potrebuje okrepitve, in skorajda užaljeno pripomnil, da “njega nihče ni poslušal“. Kot smo izvedeli, je Španec med zimskim premorom na sestanku z upravo izrazil jasno željo po vsaj treh, štirih okrepitvah, s katerimi bi Olimpija lahko naredila še dodaten korak naprej v Evropi in obenem brez pretiranih težav pokorila tudi konkurenco na domačih tleh. Victor Sanchez v mislih ni imel le številke za širši kader, pričakoval je močne okrepitve. “Kapitalce”, če želite. Po odlični jeseni je na pogovore seveda prišel optimistično razpoložen, nato pa – kot že mnogi poprej – trčil v debeli zid, ki ga že vse od prihoda dalje skrbno negujeta vodilna možakarja stožiškega velikana.
Odgovor, ki ga je dobil, ni bil takšen, kot ga je pričakoval, kot si ga je želel. A bil je povsem legitimno utemeljen z besedami, da je budžet pač takšen, kakršen je in da ga Olimpija sredi sezone ne bo spreminjala. Da Adam Delius in Igor Barišić pri vodenju Olimpije nočeta biti zapravljiva in da je moral športni direktor Goran Boromisa delati prevale nazaj in naprej, da je sestavil kvaliteten kader, ki je dosegel, kar je lahko dosegel, je že znano dejstvo. Toda Victor Sanchez je želel in še naprej želi korak v drugo smer pri klubski viziji. Njegovo stališče je jasno – Olimpija za še večje uspehe potrebuje več kvalitetnih nogometašev. Ti pa, seveda, stanejo.
Januarja Victor Sanchez ni dobil, kar je želel, je pa svoje stališče ponovil tudi nekaj tednov oziroma mesecev kasneje, ko so se med obema stranema začeli pogovori o podaljšanju sodelovanja. V rokah je imel seveda močan adut v obliki zelo dobre sezone, a mu to ni pomagalo. Vodstvo Olimpije je vztrajalo pri svojem stališču. Vizija je, kakršna je. Brezglavega zapravljanja ne bo. V vreči za kader je, kolikor je. In težko, da bo kdaj tam občutno več.
V klubu trenutno vlada nekakšen status quo, ki pa je v nogometu prej slab kot dober znak. Sploh v klubih, kjer ima tudi ego veliko vlogo pri sprejemanju odločitev… Da vse ni tako, kot se je še nedolgo tega zdelo, da je, pa so tako ali tako razkrili glavni akterji sami. Igor Barišić je že marca napovedal skorajšnje podaljšanje sodelovanja s trenerjem za kar tri leta, Victor Sanchez je po nekaj tednih skopo odgovoril, da bo po koncu sezone časa za pogovore o pogodbi več kot dovolj. Od ene do druge skrajnosti torej. Vmes pa očitno prepad, ki ga ne bo lahko preskočiti. Če je to sploh še možno.
Da smo vse zgoraj opisano na nek način že videli, pa tako ali tako ni treba poudarjati. Tudi tedaj je bil na drugi strani Španec. Španec, ki se vsake toliko zdaj vrne kot nočna mora za dvojec iz “grajskih soban” ljubljanskega nogometnega kluba…
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
