Težko leto slovenskega klubskega nogometa: Od afer, protestov in propadanja klubov do misli o tem, zakaj bo naslednjih 7 dni ključnih
Tekst: David Klemenc. Foto: DALL-E
Nekoč, v starih časih, so rimski vladarji, da bi pomirili množico, v Koloseju organizirali športne dogodke – če jim sploh lahko tako rečemo – in delili hlebce kruha. Tako so si pridobili naklonjenost množic in jih obenem pomirili. Ena od sodobnih različic formule kruha in iger je v zadnjih desetletjih postal nogomet. Vsaj tako naj bi bilo. Toda pri nas so v zadnjem obdobju, okvirno v zadnjem letu, stvari potekale nekoliko drugače.
Namesto da bi slovenska javnost, ki je načeloma zelo športno usmerjena in zna nagraditi svoje junake, uživala v najpomembnejši postranski stvari na svetu, je prisiljena spremljati afere, ki so sicer povezane z nogometom, vendar se vse prej kot na zelenicah dogajajo zunaj njih. Kje začeti? Gradiva je več kot dovolj, zato se bomo lotili le najodmevnejših primerov.
“Naslednjih 14 dni je ključnih”
Propad Domžal in propad Gorice, nekoč paradnih konjev slovenskega nogometa. Pri obeh je bil skupni imenovalec tista znana covidna floskula: “Naslednjih 14 dni je ključnih.” Večkrat smo slišali tudi balkansko različico: “Evo, jutri, evo, prihajajo investitorji.” Na koncu pa seveda ena velika ničla (vsaj na klubskih računih…). Epilog? Glavna krvnika rumene družine sta pri stečajnem upravitelju celo zahtevala določeno izplačilo, v Gorici pa so navijači z grafiti prekrili celotno mesto in se nato v uradni izjavi uprli ustanovitvi ekipe z istim imenom, ki bi nastopala v najnižjem rangu tekmovanja.
Konec maja se je v Ljudskem vrtu prvič v zgodovini večnih derbijev zgodilo, da je bil večni derbi med Mariborom in Olimpijo prekinjen zaradi izgredov oziroma protestov navijačev proti vodstvu kluba. Vsaj tam so se razmere na srečo umirile po tisti res katastrofalni antireklami za slovenski nogomet, po kateri so se – jasno – spet dvignili tudi vsi tisti lažni moralisti, ki še pravila ofsajd ne poznajo…
Državljanska vojna
V Ljubljani medtem divja prava državljanska vojna med organizirano navijaško skupino in vodstvom kluba. Tudi v tem primeru bi težko rekli, da navijači nimajo razlogov za nezadovoljstvo: sporna klubska politika, domnevni obiski davčne inšpekcije, ovadbe proti bivšim zaposlenim zaradi kraje… Ne smemo pozabiti niti na to, kako se je klub dve leti na vsak način trudil znebiti Nemanje Motike in njegove plače. Ko jim je to skoraj uspelo, mu je tedanji športni direktor ponudil novo, zelo dobro pogodbo. Motika se je čez nekaj dni huje poškodoval, športni direktor pa se je poslovil od Stožic. Epilog je razumljiv: Green Dragonsi namesto bodrenja svojih ljubljencev na tekmah podijo vodilne ljudi kluba.
Še najbolje se godi Murskosobočanom. Njihov edini problem je, da se je znova pojavil bivši mecen, ki zahteva vračilo svojega denarja, čeprav seveda ve, da ga nimajo. Če dolg ne bo poravnan, naj bi se celo vrnil v klub. No, to se ne menda ne bo zgodilo. Če se ne bodo v Prekmurju spet opekli z investitorjem iz tujine.
Razred zase so seveda rumeno-modri iz Kopra, ki so v preteklih tednih naslovnice polnili pogosteje kot v obdobju, ko so v sezoni 2009/10 osvojili prvenstvo. En slab polčas proti popolnemu avtsajderju s Ferskih otokov jih bo še kako drago stal. Pred tem ne smemo pozabiti niti na spor med športnima direktorjema, ki pa se je na srečo končal po človeško – s stiskom roke. Po evropskem šoku so se stvari začele podirati kot domine. Najprej so sledile obtožbe navijačev, da so igralci v koprskem dresu pasivni, nato pa so igralci navijačem očitali grožnje in žalitve. Sledil je glasen spor med navijači in prvo violino Josipom Iličićem, pa tudi s pomožnim trenerjem Jovanom Vidovićem. Na zadnji tekmi smo videli še bojkot organizirane navijaške skupine.
Koprčanom žal tistih 20 evrov do Nove Gorice
Rezultati so globoko pod pričakovanji za moštvo, ki je na papirju več kot resen tekmec Celjanom in Mariborčanom v boju za sam vrh. Če obstaja človek, v čigar koži si v tem trenutku ne želimo biti, je to zagotovo koprski dirigent Zoran Zeljković. Namesto da bi se ukvarjal zgolj s svojim moštvom in taktiko, se zdi, kot da okoli njega z neba padajo sekire – in to sekire, za katere je še najmanj odgovoren. Ne bi bili daleč od resnice, če bi rekli, da je nad Bonifiko na delu nekakšna črna magija.
Ah, ja, ne smemo pozabiti niti na stadion Bonifika. Njegovo stanje je primerljivo s stanjem dobrih sto kilometrov oddaljene puljske Arene, le da je slednja stara dobrih 2000 let. Trener Zeljković je po tekmi priznal, da je izjemno težko delovati na takšnem igrišču, ki ne dopušča niti normalnega treninga, kaj šele resne tekme. Vmes pa vsake toliko časa pregorijo še reflektorji. Ideja, da bi šli par tekem odigrati drugam, je dejansko živa. Pa so Koprčani šli pogledati v Novo Gorico. In jim je bilo žal tistih 20 evrov, ki so jih dali za gorivo…
Ne, ključnih je naslednjih 7 dni
Pingpong med zavodom za šport in klubom se medtem v Kopru nadaljuje. Stadion je v lasti mestne občine Koper, zato je na županu in njegovih sodelavcih, da se lotijo več kot nujne sanacije. Vsa sreča, da je volilno leto in da se bo moral vsak, ki si bo želel oblasti, lotiti tudi te pereče teme. Ne pozabimo zgodovine: koprski nogometni klub je bil nekoč že usoden za enega od županov. Skupaj z Andyjem Baro se je lotil velikega projekta, imenovanega liga prvakov, vse skupaj pa se je končalo z enim od zadnjih žebljev v županovo politično krsto.
In ne pozabimo niti: zgodil se je še derbi z vodilnim golom zmajčkov, ki je bil, milo rečeno, sporen. O obrazložitvi sodniške organizacije pa niti ne izgubljajmo besed. Za konec se vprašajmo: kje je v tej zgodbi nogomet? No, da ne bomo le kritični in če malo parafraziramo misel z začetka: naslednjih 7 dni bo ključnih. Vsaj Celje skrbi, da ni vse tako skromno… Liga prvakov? Držimo pesti!
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
