Gregor Sikošek še ne ve, kdaj se bo vrnil, ob tem je bočni branilec Maribora priznal: “Najhujše obdobje v mojem življenju”
Foto: Blaž Weindorfer / Sportida
Nogometaši Maribora so na dopustu, Gregor Sikošek pa si ne more privoščiti, da bi kaj prida razmišlja o oddihu. Bočni branilec Maribora je sredi procesa okrevanja po hudi poškodbi kolena in hkrati sila resnih zapletov po prvem operativnem posegu. Zaradi vnetja kolenskega sklepa je bil v bolnišnici dlje časa, kot je pričakoval, prav tako je bil izpostavljen podporni kirurški in antibiotični terapiji. Toda kdaj se bo Gregor Sikošek dejansko vrnil na zelenice? Natančnega odgovora še ne pozna, je pa dejstvo, da si še nekaj časa ne bo oblekel vijoličastega dresa.
Navsezadnje je Gregor Sikošek razkril, da bo moral zaradi nepričakovanih zapletov vnovič pod kirurški nož.
“Moja trenutna baza so zdaj Terme Čatež. Počutim se dobro, opravljam terapije, ki so priprave na ponovno operacijo sprednje križne vezi zaradi zapletov, kateri so se pojavili po prvem posegu. Po predvidenem načrtu, ki ga dosledno izpolnjujem, je treba koleno čim bolj pripraviti, da bo tudi potem po operaciji vse okej. Da ne bom začel iz ‘minusa’, ampak z ničle, če se tako izrazim. Opazen je bistven napredek, dejansko iz dneva v dan se stanje izboljšuje. Ko bo koleno pripravljeno, pa bo tudi potrjen datum operacije,” je za klubsko spletno stran pojasnil Gregor Sikošek.
V bolnišnici precej shujšal
29-letni nogometaš, ki ima za sabo tudi 11 nastopov v reprezentančnem dresu, je v nadaljevanju razkril, da je za njim zelo, zelo zahtevno obdobje. “Lahko zatrdim, da je šlo doslej za najhujše obdobje v mojem življenju. Zelo stresno, za telo in za glavo. Če bi se moral soočiti samo s poškodbo, bi še bilo v redu in povsem razumljivo. Zapleti, ki so se pojavili po operaciji in nato dolgi dnevi, tedni v bolnišnici, to pa je bilo najhuje… Od takrat dalje gledam drugače na zadeve, v nogometu in življenju nasploh. Sem pozitvno naravnan, veliko sem se naučil,” pravi nekdanji nogometaš Brežic, Krškega, Kopra, Brondbyja, Silkeborga in Domžal.
Leta 1994 rojeni nogometaš je nadaljeval: “Ko sem bil v bolnišnici, sem pač imel veliko časa za razmislek. Včasih sem se jezil že za vsako malenkost, potem pa vidiš, zakaj se je vredno ‘živcirat’, zaradi katerih zadev pa je nesmiselno. Najbolj neprijetno je bilo tisto vmesno čakanje na rezultate. Ko gre na boljše, si vesel. Potem pa pride dan, ko gre na slabše in si poklapan. Dejansko sem šest tednov preživel v bolnišnici, zaradi vmesnega slabega počutja, boril sem se tudi z vročino. Ob tem sem precej shujšal, zdaj pa se vračam in sem le še kilogram in pol oddaljen od svoje običajne teže. Ob družini sem najbolj pogrešal domačo hrano in pa domačo kopalnico. Ko sem prišel domov, sem si najprej vzel čas za dolgo prho.”
Najhujša faza je mimo
Pa povratek nazaj na zelenice? Nogometaš kluba iz Ljudskega vrta je – kot rečeno – poudaril, da je o tem prezgodaj govoriti: “Prehitro je še govoriti o tem. Ponavadi rečejo, da mora miniti od operacije 6 do 8 mesecev. Delal bom na polno, ne morem pa z glavo skozi zid. Zavedam se, da mora preteči določeno časovno obdobje, da se vse skupaj zaceli. Zdaj sem premagal neprijetne misli, krvni testi so okej in verjamem, da se kaj podobnega ne bi smelo več ponoviti. Komaj čakam na novo operacijo in začetek pravega okrevanja. Takrat bo spoznanje boljše, ko bom vedno bližje vrnitvi. Meniskus se je zacelil, takoj bom lahko stopil na nogo in razgibaval koleno. Tista najhujša faza, ko ne smeš stopiti na nogo, je zdaj mimo in po tej plati bo okrevanje tokrat nekoliko lažje.”