Od Monopolija do uzbekistanske Svilne poti: Nogometna odisejada Tila Mavretiča se zaradi najlepšega zadetka vrača nazaj domov
Tekst: David Klemenc. Vir fotografije: Osebni arhiv
Slovenski vezist Til Mavretič se po nepozabni in nadvse pestri uzbekistanski epizodi znova vrača v domače okolje. Ta 28-letni nogometni popotnik iz Ljubljane, sicer nekdanji mladinec Brava, je večji del svoje dosedanje profesionalne poti preživel na tujih zelenicah. Poleg peščice mladostniških nastopov za Šiškarje, ki so takrat še tekmovali v tretji slovenski ligi, je v našem elitnem prvenstvu igral le dve sezoni. Svojo domačo sled je pustil po polletnih obdobjih v dresih Domžal in Gorice ter med enoletnim igranjem v majici sežanskega Tabora.
Njegovo bogato mednarodno potovanje se je začelo že v rosnih letih, ko se mu je ponudila priložnost na nemirnem italijanskem jugu. “Še kot mladega fanta me je moj tedanji agent Elvis Bašanović odpeljal v Monopoli skupaj z Daliborjem Radujkom. Medtem ko je on takoj podpisal pogodbo, sem jaz odšel dol na 10-dnevni preizkus. Stroko sem zadovoljil in prišlo je do uradnega dogovora,” se začetkov svoje evropsko-azijske odisejade spominja slikoviti Til Mavretič, ki je kot naslednji obiskal Planet nogomet.
Mavretič: “Tako pa je na tistem delu Italije”
Apeninski polotok mu je hitro ponudil krst v zahtevnem članskem nogometu, kjer pa so načrte prekrižale nepredvidljive poškodbe. “Začetki na jugu Italije so bili kar vzpodbudni. Prvo sezono v močni Serie C sem igral veliko in dosegel tudi 4 zadetke, nato pa je sledila nesrečna poškodba, zaradi katere sem izgubil polovico sezone. Sledila je serija malce slabših klubskih izidov in, kot je v navadi v tistem delu Italije, se je zamenjalo prav vse – od trenerja do športnega direktorja. Sam pri novi vodstveni garnituri nisem bil v prvem planu, zato sem v močni želji po igranju prekinil pogodbo,” je pojasnil leta 1997 rojeni Til Mavretič.
Po nekaj negotovih mesecih brez kluba je sledila za tiste čase precej nenavadna selitev na Slovaško. To je država, ki jo danes nogometni poznavalci vidijo kot pravo obljubljeno meko za igralce iz slovenske lige, a izkušnja za Mavretiča ni bila rožnata. “Iskal sem nov klub in ponudila se mi je ta priložnost, ki sem jo verjetno nekoliko prehitro zagrabil. Že tako sem sprejel minimalne finančne pogoje, pa tudi sama liga in vsakodnevno življenje mi nikakor niso ustrezali. Ne morem ravno reči, da mi je to obdobje ostalo v lepem spominu,” z malce opazne grenkobe v glasu opiše svoj čas v ligi pri Zemplinu iz Michalovcev, nekdanjem klubu vratarja Žige Freliha, ki je zdaj pred prestopom v Celje.
O Estoniji le z izbranimi in najlepšimi besedami
Nogometni instinkt ga je Tila Mavretiča kmalu vlekel nazaj v domovino, kjer je sledilo novo obdobje stabilizacije: “Želel sem si domov in tu mi je spet pomagal Elvis Bašanović ter me peljal v Domžale, nato je sledilo pol sezone v Gorici in eno leto v Sežani.” To kratko obdobje je pravzaprav tudi vse, kar je ta neustrašni vezist okusil od slovenskega profesionalnega nogometa v svoji že desetletje trajajoči karieri.
Ko se je začel rezultatski in finančni propad tedanjega kraškega prvoligaša iz Sežane, je znova spakiral kovčke in se podal na tuje. Tokrat je izbral precej eksotično, a izjemno uspešno destinacijo za slovenske nogometaše – odpravil se je na hladni sever, v Estonijo. “O Estoniji lahko govorim le z izbranimi, najlepšimi besedami. Levadia je velik klub iz Talina, ki ponuja zelo dobre pogoje, kar se nogometa tiče, samo mesto pa je čudovito urejeno in izjemno razvito. Lahko rečem, da sem se imel tista leta nadpovprečno lepo,” z opazno nostalgijo pohvali čas, preživet na Baltiku. Tam je v dresu Levadie odigral kar 111 uradnih tekem med prvenstvom, pokalom in evropskimi kvalifikacijami, leta 2024 pa je z ekipo osvojil tudi prestižno estonsko dvojno krono.
V začetku letošnjega koledarskega leta pa se mu je ponudila eksotična možnost selitve na povsem drugo celino. Naslednja destinacija je bila uzbekistanska liga, tekmovanje v strmem vzponu, njegovo novo prebivališče pa je postal zgodovinski Samarkand – eno najstarejših neprekinjeno naseljenih mest na svetu in ključno postajališče na starodavni Svilni poti: “Mesto, če ga obiščeš kot turist za par dni, je izredno lepo in zanimivo. A živeti tam je čisto druga stvar, nekako nepredstavljiva za nas zahodnjake. Je precej umazano in kaotično, a seveda za naše razmere zelo ugodno, kar se tiče stroškov življenja.”
Nogometni nivo v srednji Aziji pa ga je prijetno presenetil, saj je ravno v tem obdobju liga doživljala pravi razcvet pod vplivom novega selektorja tamkajšnje reprezentance, slovitega Fabia Cannavara. “Ta liga je verjetno najboljša od vseh, v katerih sem igral. Tehnično znanje lokalnih igralcev ni sporno, igra pa se zelo hitro in taktično intenzivno. Mogoče le na taktičnem nivoju organizacija ni optimalna, a kot sem omenil, nekateri tehnično izjemno podkovani posamezniki naredijo ključno razliko s svojo individualno kvaliteto. Sam sem bil tam v času, ko je novi selektor Cannavaro izbiral igralce za odhod na svetovno prvenstvo. Ker od prej ni poznal nikogar, je sestavil širši spisek 40 nogometašev in redno obiskoval prvenstvene tekme. Dobil sem občutek, da so ravno v tem obdobju vsi igralci dajali 150 % od sebe. Kot zanimivost lahko povem, da smo prvenstvo zaključili šele na 11. mestu, pa sta kar dva moja soigralca sedaj v Ameriki z reprezentanco,” je pojasnil Til Mavretič.
Sledi, ki jih je v Uzbekistanu pred Cannavarom pustil legendarni slovenski strateg Srečko Katanec, pa so med domačini še vedno žive, čeprav z nekaj geografske zmede: “Lokalnim ljudem sem moral neprestano razlagati, da je Srečko Slovenec. Oni so nas namreč vztrajno mešali oziroma nas še vedno mešajo s Slovaki.”
“V takšnem stanju ne more biti z mano v Uzbekistanu”
Kljub uspešnemu igranju v Aziji pa je sledila nepreklicna odločitev za vrnitev domov v Slovenijo. “Res je, čeprav me je pogodba z uzbekistanskim klubom vezala še eno leto, smo jo obojestransko prekinili. Enostavno je pretehtala močna želja po vrnitvi domov, na katero je ključno vplivalo dejstvo, da je zaročenka noseča in pričakujeva otroka. V takšnem stanju ona seveda ne bi mogla biti z mano v Uzbekistanu, zato sem se brez oklevanja odločil za ta korak.”
Čeprav v domači Prvi ligi Telemach ni bil aktivno udeležen že dalj časa, pa slovensko prvoligaško dogajanje zanj ni neznanka, kar mu bo zagotovo olajšalo aklimatizacijo na domačih zelenicah. Svoje zadnje srečanje v slovenskem prvenstvu je namreč odigral pred skoraj natanko štirimi leti, ob porazu Sežane proti Kopru z 1:2.
“Slovenska liga je v teh letih lepo napredovala. Izjemen uspeh Celja je glasno odmeval po Evropi, letos pa sta denimo zelo dobra tudi Bravo ter seveda Koper. Mi je pa osebno izjemno žal za rezultatsko krizo Olimpije in Maribora, saj ta dva kultna kluba enostavno morata dati veliko več naši ligi,” je pogovor za Planet nogomet z odkritim pogledom na domačo sceno zaključil izkušeni Til Mavretič.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
