Planet nogomet je obiskal Nejc Gradišar: Bodoči pravnik, ki se je v Rogaško vozil z vlakom, zdaj pa vse bolj osvaja madžarske odre

Objavljeno 9. novembra 2024 9. novembra 2024

Tekst: David Klemenc. Vir fotografije: Fehervar

Nejc Gradišar. Ime, ki ga madžarski nogometni portali zadnjih 10 dni najpogosteje uporabljajo. Le kako ne, ko ima Pirančan po rodu, ki sicer živi na Škofljici, za seboj tri tekme (dve prvenstveni in eno pokalno) z glamuroznim izkupičkom: 4 zadetki in 2 asistenci. Še posebej bode v oči podatek, da je za pokalno zmago, kjer je po hokejsko vpisal 2 točki (1+1), potreboval le nekaj več kot 20 minut, kolikor mu je igralnega časa namenil trener Tamas Peto, s katerim ima mladi slovenski napadalec idiličen odnos.

“Nov trener, oddelali smo celotne priprave, zaupa mi popolnoma in mi dovoli, da počnem, kar želim na terenu, oziroma mi daje proste roke, zato mi gre tako dobro,” je 22-letni Nejc Gradišar uvodoma povedal v intervjuju za Planet nogomet.

K Fehervarju se je mladi napadalec preselil na polovici pretekle sezone, natančneje prvih dni februarja, kar je predstavljalo na začetku oviro, saj je moral takoj v ogenj, praktično brez poznanstev z novimi soigralci. “Takoj na prvi tekmi sem zabil in si mislil, da bo to lahka liga, a z vsako naslednjo tekmo sem spoznal, da temu ni tako. Iskreno sem mislil, da bo podobna slovenski, ker je glede na kvaliteto deloma res, a se tukaj igra na polno. Glede ‘fizike’ sta ligi neprimerljivi. Kar se ostalega tiče, so tukaj na voljo tudi dosti boljši pogoji. Sploh kar se tiče infrastrukture in financ, če recimo izvzamemo Celje, Maribor in Olimpijo.”

Nejc Gradišar: “Niso me jemali še resno”

Danes, kot rečeno, Nejc Gradišar uživa. A vsak začetek je težak… “Začetki so bili res težji, predvsem ker sem bil nov. Zaupanja, ki ga imam zdaj pri novem trenerju, pri prejšnjem nisem imel, a to je po svoje razumljivo. Niso me jemali še resno. Mene oziroma mojega načina igre. Kot sem rekel, imam zdaj dosti svobode na terenu in to mi je pisano na kožo,” ne skriva mladi reprezentant Slovenije.

Krstni nastop na prvoligaškem odru je Nejc Gradišar doživel v dresu Brava v sezoni 2019/20 v predzadnjem kolu sezone, ko mu je tedanji trener Brava Dejan Grabić dal priložnost proti Triglavu. Po tem so ga nekako v Šiški pozabili, kar verjamemo, da še danes obžalujejo, predvsem da so prehitro obupali nad nebrušenim draguljem. Poslali so ga na posojo v Brežice, kasneje pa v Rogaško, ki ga je dokončno odkupila.

“Meni je bilo pomembno, da igram. Ne razumem, zakaj v Šiški nisem dobil priložnosti, da se dokažem. Odšel sem v Brežice, star 18-19 let, niti vozniškega izpita nisem imel. S soigralcem sva se vozila na treninge s trenerjem Željkom Mitrakovićem, kasneje pa na posojo v Rogaško Slatino celo z vlakom. Imel sem pogodbo z Bravom v višini točno 350 evrov na mesec, a me denar res ni zanimal. Želel sem se dokazati, bil sem zadovoljen, da sem dobival potrebne minute.”

Beno Selan Nejc Gradišar — Foto: Nik Moder / Sportida

Vodilni možje iz Rogaške Slatine niso želeli ponoviti napake Šiškarjev in so z Gradišarjem takoj podpisali pogodbo, vedoč, da se jim bo to nekega dne obrestovalo, in res se jim je. Za njega so dobili rekordno odškodnino za tako mali klub, kar 400 tisoč evrov, a je šlo nedolgo zatem vse k vragu. Kljub vsem težavam, ki so spremljale Slatinčane in pripeljale do “propada” kluba, sam osebno tega ni pričakoval.

“Jaz sem se imel res lepo tisto sezono in pol, nisem imel niti najmanjših težav. Nikakor ne bi mogel slutiti oziroma napovedati, da se bo ta izredno zanimiva zgodba tako klavrno končala. Dobra ekipa smo bili, saj se vidi, da so vsi na ekspresni način dobili nove klube. Spraševali so me, ali obžalujem, da sem odšel in nisem bil zraven pri zgodovinskem uspehu, osvojitvi pokala, a bom rekel, da ne. Nikoli ne veš, kaj bi se zgodilo. Lahko bi se poškodoval, lahko bi uspel, a mislim, da sem se pravilno odločil. Sem pa fantom stal ob strani do konca in navijal za njih, bili smo ena prav fajn klapa.”

Rogaška je seveda pozabljena zgodba, Fehervar nova realnost. In začetek ni bil enostaven: pol sezone, 14 tekem, vsega enkrat zadetek v polno. Vprašali smo ga, ali je hotel vreči puško v koruzo in se vrniti domov. “Ne, nikakor, vztrajal sem in se trudil, kar se mi zdaj vrača.”

Zaradi učenja mu ustrezata mir in tišina

Ambicije kluba iz mesta Szekesfehervar letos niso povsem definirane. “Imamo mlado ekipo, kar nekaj 19-letnikov, tako da bo letošnja sezona verjetno služila za uigravanje za kasneje. Forsiranje mladih se bo zagotovo čez sezono ali dve obrestovalo. Imperativa rezultata nimamo. Zdaj, ko smo se že navadili na novega trenerja in spremenili nekoliko sistem, nam gre zelo dobro. Če bi zdaj prišle evropske tekme, sem prepričan, da bi izločili ciprsko Omonio, a takrat na začetku priprav nismo bili še pravi.”

Ker ima rad naravo bolj kot mestni vrvež, živi na vasi. “Ja, kakih 15 minut od stadiona. Ustrezata mi ta mir in tišina, ko se učim za izpite na pravni fakulteti. Če pa imam kako uro prosto, se zapeljem tudi v 30 kilometrov oddaljeno Budimpešto, ki je čudovito mesto.” Proste dneve najraje preživlja doma, in zdaj, ko je končno opravil vozniški izpit, mu to ne predstavlja prevelike ovire. “Do doma z mojo divjo vožnjo imam manj kot tri ure. Se je že zgodilo, da sem dobil ljubezensko pismo s sliko mojega avtomobila s strani radarja,” nam šaljivo zaupa.

Preberite še

Nejc Gradišar, ki je v tej sezoni na 17 tekmah dosegel 6 golov in v statistiko vpisal tudi 4 asistence, se veseli tako klubske prihodnosti na Madžarskem kot tudi junijskega evropskega prvenstva do 21 let in potrjuje izjave kapetana Martina Turka, da so zelo povezana ekipa ter da jim je selektor Milenko Aćimović v veliko pomoč. “Šanse so, samo to lahko povem. Mi gremo se boriti, ne bomo razočarali.”

Na ameriški turneji je že debitiral v A-reprezentanci, a se s slednjo v tem trenutku (še) ne obremenjuje. “Prvo oddelamo evropsko, kasneje pa preskok. Ne pričakujem ga takoj. Kako leto še lahko delam na sebi in napredujem, pa bo klic prišel.” Še vedno vneto spremlja slovenski klubski nogomet; nazadnje si je ogledal derbi. “Zmagala je Olimpija, a bi bil remi pravičnejši. Celjani so bili boljši skozi srečanje, zaslužili bi si več.” Seveda pa nismo mogli mimo vprašanja, koga na koncu sezone vidi dvigniti pokal. “Kar sem videl do zdaj, bom kar rekel: Olimpija.”