Planet nogomet obiskal Žiga Laci, ki upa, da je obdobje neverjetne smole končano: “Pripravljen, da končno spet nogometno zaživim!”
Tekst: David Klemenc. Vir fotografije: NŠ Mura
Zadnje obdobje je bilo v Fazaneriji zares zelo pestro; večinoma so novice polnili naslovi, ki niso delovali ravno optimistično, uresničile pa so se tudi napovedi o znatnem osipu kadra. Kljub temu bi črno-beli lahko dobili zanimivo okrepitev – pravzaprav rekovalescenta, mladeniča, ki ob saniranih poškodbah obeta ogromno. Čeprav je Žiga Laci star komaj 22 let, je za njim že pestra kariera, hkrati pa tudi trnova pot do ponovnega vzpona, kakršnega je že doživel pred leti.
“Do U15 sem igral MNZ lige za Dobrovnik. Nisem imel samozavesti, sam pri sebi sem si govoril: ‘Ah, nisem dovolj dober za Muro.’,” je pogovor iz turške baze svojega kluba pogovor za Planet nogomet začel Žiga Laci, ki danes igra prav za Muro. Spet.
Žiga Laci: “Kulturni šok je bil ogromen”
Kljub nezaupanju v svoje sposobnosti se je Žiga Laci še kot rosno mlad odločil za odhod v Mursko Soboto, kar se je izkazalo za zadetek v polno. Že prve tekme v kadetski ekipi so nakazovale, da imajo Prekmurci nebrušen dragulj. “Ja, tam po 15. letu v kadetski ekipi sem eksplodiral, prišel do reprezentance. Res pa je, da sem bil takrat popolnoma brez poškodb,” pove v smehu in hkrati namigne tudi, da kasneje v karieri ni imel več toliko sreče…
V Murski Soboti je oddelal kadetski in mladinski staž, podpisal profesionalno pogodbo pri šestnajstih in odigral tudi štiri tekme za prvo ekipo. “Debitiral sem pri sedemnajstih, že leto prej pa sem redno treniral s člani. Da sem vztrajal in prišel tako daleč, se lahko najprej zahvalim Darjanu Slavicu, ki je ves čas verjel vame in me vzpodbujal,” je nadaljeval Žiga Laci, ki je z dobrimi igrami hitro dvignil obrvi številnih znanih klubov.
Ponudb mu ni manjkalo. Kolebal je med italijansko Atalanto in grškim AEK-jem, na koncu pa izbral atensko ponudbo, ki mu je bolj ustrezala. AEK je tedaj zanj plačal okrog 300.000 evrov. “Še mladoleten sem odšel nekam daleč od doma, čisto sam. Kulturni šok je bil ogromen. V Muri imamo najboljše navijače v Sloveniji, a Grčija je glede tega čisto drug svet,” je čas na “grško odisejado” zavrtel Žiga Laci, ki mu v novem okolju seveda ni bilo vedno postlano z rožicami, a se je znašel v okolju, v katerem so znali poskrbeti zanj.
Da ni bilo domotožja, so poskrbeli številni igralci s področja nekdanje Jugoslavije, kar mu je olajšalo aklimatizacijo. “Res sem imel okoli sebe par velikih imen, a so me takoj sprejeli medse. Bili so superzvezdniki, a zame povsem dostopni: Ognjen Vranješ, Mijat Gaćinović, Marko Livaja in Domagoj Vida. Največ sem se družil z Anelom Šabanadžovićem (sinom legendarnega Refika, op. a). Vsak dan sva visela skupaj, on me je vozil okoli, ker še nisem imel vozniškega dovoljenja,” je opisoval Žiga Laci. Vožnja v grški metropoli je seveda nekaj povsem posebnega, kar je naš sogovornik kasneje občutil na lastni koži: “Izpit sem naredil šele pri 19 letih, in to v Murski Soboti, a naučil sem se voziti v Grčiji (smeh).”
Po sanjskem obdobju začetek agonije
Ko je v drugi sezoni v Grčiji začel bolj redno igrati, so mu takoj ponudili novo, izboljšano pogodbo, ki bi veljala do leta 2026. “Začelo se je res super. Soigralci in navijači so me odlično sprejeli, po tekmah je bilo ogromno fotografiranja in podpisovanja avtogramov. To je bilo zame nekaj povsem novega. Tisto obdobje je bilo res sanjsko, a kasneje se je začela agonija – poškodbe, ki jih lahko preštejem na prste rok in nog.”
V želji po vrnitvi v tekmovalni ritem se je odločil, da je najbolje, če odide na posojo. Ponudila se mu je možnost vrnitve v Slovenijo, ki jo je sprejel z odprtimi rokami. Podpisal je za Koper in se vrnil v Prvo ligo Telemach.
“Prišel sem v Koper, da dobim tekme in minute, a žal se je moj nekakšen urok s poškodbami nadaljeval. Lahko bi ostal, a nisem videl smisla. Po pol sezone sem se vrnil v Grčijo, da tam opravim rehabilitacijo in treniram s prvim moštvom AEK-ja. Kazalo je dobro, začel sem igrati v rezervni ekipi, bilo je tudi tam v redu, a po vsej tej odsotnosti in manjšem kaosu v klubu, kjer sta se v enem letu zamenjala dva športna direktorja in kar štirje trenerji, plus da so pripeljali nove igralce in smo imeli za nameček pet reprezentantov, sem bil dokaj realen. Zavedal sem se, da bom težko prišel zraven,” je odkrito pojasnil leta 2002 rojeni Žiga Laci.
Odločitev je padla, da zapusti Atene, kjer so bili v nekem trenutku kar trije Slovenci pri mestnem tekmecu Panathinaikosu, a se je bolj kot ne občasno družil le z Adamom Gnezdo Čerinom, in se vrne domov, da postavi kariero spet na stare tirnice. “Imel sem še dve leti dobre pogodbe, a mi denar ni pomenil nič. Že ko sem odšel na posojo v Koper, sem se odpovedal velikemu delu plače, tako da sem prekinil v svojo škodo. Sem v letih, ko mi je cilj kariera, ne finance,” je naš tokratni sogovornik postregel z razmišljanjem, s katerim se številni nogometaši zagotovo ne morejo poistovetiti…
Priprave na maturo na športni gimnaziji
Odločil se je za vrnitev v Slovenijo, tokrat zares domov, tako da si je po štirih letih znova nadel črno-beli dres. “Mura je klub v mojem srcu, klub mojega otroštva. Hotel sem se spet izkazati pred domačimi navijači. Takoj na začetku, ko sem prišel, se je zgodila tista afera s petardo, po kateri sem bil dva dni res slab. Vse mi je šumelo v glavi. Ko sem se vrnil trenirat, me je spet udarila nesreča. Toda, evo! 10 mesecev kasneje sem pripravljen, da končno spet nogometno zaživim. Mislim, da bom že na eni od naslednjih prijateljskih tekem (Muraši bodo igrali proti Lechu, dunajski Austrii in dvema nemškima drugoligašema, op. a.) normalno začel od prve minute. Sicer postopoma in verjetno ne celotne tekme, saj je logično, da po dolgotrajnem okrevanju ne forsiram takoj na polno,” je za dodal Žiga Laci.
Obdobje okrevanja je preživljal na terapijah, v fitnesu in tudi za knjigami, nam ponosno pove: “Ogromno sem treniral, ko pa sem počival, je bil čas za učenje. Pripravljam se za maturo na športni gimnaziji. Predmete imam sicer že vse opravljene, te izpite sem delal na daljavo. Ko pa je bil čas za pisanje mature, sem bil vedno službeno odsoten. Zdaj je bila idealna priložnost, da to zaključim, ko sem doma.”
Pa Mura in njena prihodnost? Trenutno stanje okrog kluba res ni ravno najboljše. Tudi v klubu ne cvetijo rožice… “Treniram in se pripravljam, ostalo me ne zanima, ne glede na to, ali gre za resnico ali izmišljotine. Mi smo tu, da igramo in dosegamo čim boljše rezultate. Kot razkriva pogled na lestvico, smo malo oddaljeni od najvišjih mest, smo pa zato zraven v pokalu, kjer želimo iti do konca. Vsak igralec, ki igra za Muro, mora imeti krvavo željo po osvajanju lovorik.”
Ko se bo dokazal v Muri, v kar ne dvomi, bo verjetno spet prišel čas za odhod v tujino. Na vprašanje, ali bi ponovil isto pot in šel nazaj v Grčijo, je odgovoril povsem odkrito. “Sem otrok Mure, a kot igralec sem zrastel v AEK-ju. Nanj me veže ogromno spominov, še danes se mi navijači javljajo. Z veseljem se bom nekega dne vrnil in pokazal, kaj zmorem,” je za konec za Planet nogomet dodal Žiga Laci. Fant, ki obeta. In mladenič, ki doslej ni imel sreče. Zdaj verjame, da bo končno lahko začel spet pisati pozitivno nogometno zgodbo.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet