Marcos Tavares mlajši ne želi biti le sin legende: “Oče je številka ena! Kaj pa, če bi dobil ponudbo Olimpije? Raje končam kariero…”

Objavljeno 21. septembra 2024 20. septembra 2024

Tekst: David Klemenc. Foto: Danilo Vezjak

Marcos Tavares je ime, ki ga v deželi pod Alpami poznajo tako starejši kot mlajši. Njegova era, tista, ki bo za vse večne čase zapisana z zlatimi črkami v zgodovino NK Maribora, se je zaključila. Zdaj je prišel čas, da svoje sposobnosti pokaže preostanek njegove dinastije. Danes v klepetu gostimo zanimivega fanta, ki ponosno nosi očetovo ime z dodatkom Jr. Marcos Tavares mlajši.

Na prvi pogled ljudje mislijo, da je Brazilec, vendar to ni čisto tako. Zato smo tega leta 2004, v malezijskem Alor Setarju rojenega nogometaša povprašali, s kom imamo čast govoriti. Je to Brazilec, Slovenec ali Štajerec? “To je zelo lahko vprašanje, najprej sem 101 % Štajerec in Mariborčan, potem Slovenec, na koncu pa še malo Brazilca,” nam razloži svojo pestro življenjsko pot.

“Oče je takrat igral v Maleziji, zato sem po naključju rojen tam, vendar je to vse. Prvih nekaj let smo bili tam in še malo naokoli, a se tega obdobja ne spomnim. Ko sem bil star štiri leta, smo prišli v Maribor, in tukaj se tudi začnejo moji prvi spomini. Kar se mene tiče, bi sam sebi rekel skoraj rojeni Mariborčan.” Zanimivo je, da v Braziliji, kjer sta se rodila njegova starša, nikoli ni živel. “Le počitnice sem tam preživljal pri sorodnikih, med letom pa sem bil normalno v Sloveniji, kjer sem obiskoval vrtec, osnovno in srednjo šolo.”

Marcos Tavares mlajši v Braziliji le na počitnicah

Da ima vijolični DNK, je bilo takoj jasno, ko smo mu malce provokativno postavili vprašanje, kaj bi storil, če bi ga poklical ljubljanski strateg Victor Sanchez in mu ponudil prestop k zmajem ter možnost igranja v Evropi. “Ni šans, raje končam kariero,” pove v smehu.

Njegov prvi jezik je slovenščina, sledi portugalščina, obvlada pa še angleščino in nekoliko nemščino. “Moji začetki so bili brazilski, saj starši ob prihodu v Maribor niso znali jezika, a se je to z leti spremenilo. Z mamo sicer še vedno govorim portugalsko, z očetom pa slovensko. Moj mlajši brat Joshua, ki igra za Aluminij, je letnik 2008, mlajši sestrici, letnik 2010, pa sta že rojeni tukaj, zato je naš pogovorni jezik štajerska slovenščina.”

Vrtec in osnovno šolo je obiskoval v Šentilju, kjer je družina prebivala, srednjo ekonomsko šolo pa je zaključil v Mariboru, kjer danes tudi živi v centru mesta. “V osnovni šoli so mi učitelji šli na roko in mi pomagali, da sem se čim bolje prilagodil, na srednji pa ni bilo tako. Eno leto sem imel celo profesorja, ki je preziral nogomet, kar se je kasneje poznalo tudi na ocenah,” se z nasmehom spominja.

Kljub temu, da izhaja iz nogometne družine, pravi, da ga oče nikoli ni silil v ta šport, prav nasprotno – spodbujali so ga, naj poskusi tudi druge stvari in sam izbere, kaj mu najbolj ustreza. “Začel sem z nogometom, vmes me je mama peljala na gimnastiko in v teniški klub, a mi to ni ustrezalo. V mojih mislih je bil le nogomet – treniranje, igranje in gledanje tekem.” Medtem ko je starejši Marcos kraljeval na igriščih, je bil mlajši Marcos atrakcija na tribunah, saj je bil zelo živ otrok. “Bil sem kar živahen, pravi mali divjak, mi pravijo še danes. Na vsako tekmo sem želel iti, tako da lahko povem, da sem obiskal čisto vse očetove tekme – domače in gostovanja po Evropi.”

Ponosno razlaga, kako je bil eden izmed nepozabnih trenutkov očetov gol proti Sevilli v ligi prvakov. Poleg te tekme mu je ostal v spominu še nepozaben remi s Chelseajem v Ljudskem vrtu: “Gol Agima Ibraimija za vodstvo in obramba Jasmina Handanovića, ki je zaustavil enajstmetrovko Edena Hazarda – zame je bilo to res noro doživetje.” Oče je pričakovano njegov nogometni idol, a goreče je navijal za prav vsakega igralca v vijoličastem dresu: “Ne samo 9-ka, vsak posameznik v tisti enajsterici je bil moj heroj. To, da sem jih lahko gledal, je bil čisti užitek!”

Težko je opisati čustva tistega dne

V mlajših selekcijah Maribora je Marcos Tavares mlajši odigral 119 tekem in dosegel 51 golov, prav tako ima v statistiko zapisane tudi 3 članske nastope in 1 pokalni gol proti Limbušu. Debitiral je 14. maja 2022 na očetovi poslovilni tekmi, kjer sta skupaj odigrala zadnje minute: “Ta prva tekma, sploh pa to, da sem igral ob očetu, mi pomeni ogromno. Težko je opisati čustva tistega dne. Upam in verjamem, da me čaka še veliko tekem in golov. Pokalnega zadetka proti Limbušu, ko smo zmagali 8:0, pa vseeno nekako še ne štejem med tiste ‘prave’ gole.”

V svoje zadnje leto mladinskega staža je krenil z impresivno statistiko, saj je na 17 tekmah dosegel zavidljivih 12 zadetkov. A prvotni načrt ni bil tak: “Že na začetku sezone bi se moral priključiti Bistrici in odigrati celotno drugoligaško člansko sezono. A so prišle vmes kvalifikacije za mladinsko ligo prvakov, zato smo ocenili, da bo najboljše, da pomagam ekipi v Evropi. Na žalost nas je že na prvi stopnici izločil nemški Mainz s 3:1, sam pa sem do decembra nato ostal v Mariboru.”

V tej sezoni je cilj 10 zadetkov

Januarja letos se je vendarle odpravil nabirat izkušnje k Bistričanom in bil precej presenečen nad razliko med mladinskim in članskim nogometom. “Iskreno, mislil sem, da bo lažje, kot se je dejansko izkazalo. Največja razlika je v fizični moči, tako da sem se tistih prvih nekaj mesecev kar lovil. Zdaj, v novi sezoni, mi je dosti lažje, trener Robert Pevnik pa je odličen za delo z mladimi, zato sem optimističen glede nadaljevanja prvenstva.”

Ne obžaluje odločitve, da je izbral 2. SNL pred prvo mladinsko ligo, saj meni, da se bo tako lažje privadil in pripravil na izzive, ki ga čakajo v prihodnjih letih. Njegove misli so pri Mariboru, saj verjame, da se je najprej treba izkazati doma in ne prehitevati z odločitvijo o tujini, zato se s tem ne obremenjuje. “Letos si želim doseči okoli 10 zadetkov, če mi bo to uspelo, bom naredil korak naprej. Tukaj se dobro počutim, klub stoji na zdravih temeljih in si želi v nekaj letih napredovati v prvo ligo. Mislim, da njihove ambicije ustrezajo tudi meni, saj vem, da se borimo za pravi cilj in ne izgubljamo časa.”

Vsak mladi nogometaš seveda sanja največje odre. Nekateri v lovu na sanje že zgodaj odidejo na tuje. Tavares mlajši ostaja z nogama na trdnih tleh. “Poznam preveč mladih, ki so hiteli v evropske klube, pa so se po kakem letu razočarani vrnili domov. Jaz pri tem poslušam in stoodstotno zaupam očetu, ki mi je že zdavnaj povedal, da bom na večje izzive pripravljen šele tedaj, ko bom najprej odigral dve dobri sezoni v slovenski prvi ligi.”

Slovenija je na prvem mestu

Z iskrico v očeh pripoveduje o očetovi karieri in si želi, da bi tudi on dosegel enak uspeh. V eni stvari pa se razlikujeta – medtem ko je bil starejši Tavares vedno miren, je mlajši znan po večjem številu rumenih kartonov, kar je za napadalca malce nenavadno. “Ja, v tem se res razlikujeva. Jaz igram zelo agresiven nogomet. Mislim, da imam pri kadetih in mladincih zagotovo več kot 20 kartonov (24 rumenih in 1 rdeč, op. a.). Zdaj pa sem začel paziti, tako da imam letos le enega,” se nasmeje nadarjeni nogometaš in doda: “Zame je moj oče številka ena, in to ne govorim zato, ker sem njegov sin, ampak zato, ker je to, kar je dosegel v slovenski ligi, velik dosežek – skoraj neponovljiv.”

Preberite še

Marcos Tavares mlajši, Maribor — Vir fotografije: Instagram (Marcos Tavares mlajši)

Prostega časa skorajda nima, saj ob vsakodnevnih nogometnih treningih tudi individualno skrbi za svojo pripravljenost. “Vsak dan grem še v fitnes in vedno odigram kakšno partijo skvoša ali badmintona, kar mi pomaga pri ohranjanju eksplozivnosti.” Marcos Tavares mlajši je bil v preteklosti tudi član vseh mlajših reprezentančnih selekcij Slovenije, na tisto veliko vabilo pa bo z veseljem počakal. Prav tako ve, kaj bi storil, če bi ga poklicala kakšna druga država: “Slovenija je pri meni na prvem mestu, tako da o drugih opcijah sploh ne razmišljam.”

Pozorno spremlja domačo ligo, reprezentanco in naše legionarje: “Imamo odlične napadalce, ene bolj talentiranih v Evropi. Benjamin Šeško je klasa, seveda pa tudi Žan Vipotnik, s katerim sva zadnje čase veliko trenirala. Navdušuje me tudi Blaž Kramer, ki ima fantastičen začetek sezone. Kar se tiče mlajših, torej moje generacije, bi izpostavil vrstnika Marcela Lorberja in žal poškodovanega Tineta Čuka. Mislim, da je pred njima še lepa kariera,” je zaključil Marcos Tavares. Mlajši.