Boljši od Birse, nato je Olimpija potonila: Danes Evzal Dželadini vodi uspešen posel, gen za gole pa je predal sinu, ki hodi po očetovi poti
Foto: Osebni arhiv
Zgodovina nogometa v Sloveniji je predvsem gromozanski nepopisan list, ki v navezi z davno izgubljenimi podatki, zgodbami in anekdotami priča predvsem o tem, kako mačehovski odnos je imela državica na sončni strani Alp nekoč do najbolj priljubljene športne igre na svetu. Medtem ko lahko v Angliji – recimo – zlahka pridete do podatka, kdo je dal 17. novembra 1934 na tekmi Arsenal – Aston Villa (1:2) pred 54.226 gledalci edini gol za Londončane (v 71. minuti je 11-metrovko realiziral Clif Bastin), boste v Sloveniji zaman iskali konkretnejše podatke iz časov črno-belih televizorjev, če se lahko tako izrazimo.
A to seveda ne pomeni, da se v slovenski nogometni zgodovini ne skriva nešteto takšnih in drugačnih zanimivih zgodb. Škoda le, da nikdar niso bile zapisane. K sreči obstajajo nekateri nogometni zanesenjaki, ki vsak na svoj način daje zgodovinsko težo nogometu pri nas. Eden takšnih je zagotovo OptaŽabar, ki je svoje poslanstvo namenil Olimpiji, njegova baza podatkov pa je tako impresivna, da bi ga lahko sredi noči povprašali, kdo je deveti najmlajši debitant v dresu zmajev iz Ljubljane od osamosvojitve dalje, pa bi odgovor prišel praktično v isti sekundi. Mi ga, jasno, nismo budili sredi noči, odgovor pa smo vseeno dobili takoj.
Evzal Dželadini danes: sledi mu več kot 394.000 ljudi!
In prav s fantom, no, danes že odraslim moškim, je povezana ena od sila zanimivih zgodb, ki je v nekem trenutku ogromno obetala, potem dobila nadaljevanje, ki ni bilo tako zelo bleščeče, danes pa gre vseeno za osebo, ki ji na TikToku sledi več kot 394.000 spletnih uporabnikov! Ali nekje 230.000 več ljudi, kot jih sledi uradnemu Facebook profilu nogometnega kluba iz Maribora…
Evzal Dželadini je v Olimpijo prišel pri trinajstih letih iz NK Moravče. Pot v Ljubljano se mu je odprla po turnirju Nike Premier Cup v Mariboru, kamor ga je povabil trener Ivan Hvala. Tam je zablestel s sedmimi zadetki in postal najboljši strelec turnirja, nato pa je padla odločitev, da nogometno pot nadaljuje pri Olimpiji. “Za Olimpijo sem igral praktično do njenega propada in na nek način sem dejansko otrok stare Olimpije. Pri sedemnajstih letih sem prišel v člansko moštvo in pri pokojnem trenerju Suadu Beširoviću tudi debitiral. Za moj razvoj sta bila pri mlajših selekcijah najbolj zaslužna trenerja Damir Vrabac in gospod Lalović,” se spominja.
Njegov največji vzpon v mladinskem nogometu je prišel v sezoni 2001/02. Medtem ko je Slovenija živela svojo prvo veliko nogometno pravljico in se pripravljala na svetovno prvenstvo, je Dželadini v kadetski ligi zabil kar 18 golov na 25 tekmah ter postal najboljši strelec prvenstva. Za seboj je pustil številna znana imena slovenske nogometne zgodovine, med njimi Dragana Jelića, Valterja Birso, Tima Lo Duco, Davida Škerjanca in Elvisa Bašanovića, danes agenta Benjamina Šeška.
“Čez noč se mi je življenje spremenilo”
“To je bila zagotovo ena mojih najlepših sezon. Zaradi teh predstav sem naslednje leto dobil priložnost za debi v članski ekipi. Imeli smo zelo dobro generacijo, čeprav smo prvenstvo končali šele na tretjem ali četrtem mestu. Maribor, Gorica in Celje so imeli izjemno kakovostne ekipe z igralci, kot so bili Birsa, Jelić, Lo Duca in drugi. Konkurenca je bila močna, a hkrati zdrava in zame dodatna motivacija,” se sezone, v kateri je postal kralj kadetskih strelcev, spominja Evzdal Dželadini.
V članski ekipi Olimpije je debitiral pri vsega sedemnajstih letih – star je bil natanko 17 let, 8 mesecev in 24 dni. Klub je bil tedaj že globoko v finančno-organizacijskih težavah, toda mladi napadalec se s tem ni pretirano obremenjeval. “Čez noč se mi je življenje spremenilo, ko sem izvedel, da sem na seznamu za člansko ekipo pri Suadu Beširoviću. Res je, da so bile pri Olimpiji že težave, toda kot najstnik o tem nisem razmišljal. Želel sem samo igrati nogomet. Nikoli pa ne bom pozabil zadnje tekme v Celju. Takrat je bilo vsega konec. Šele takrat se zares zaveš, da smo iz prve lige padli v peto,” je čas nazaj zavrtel naš tokratni sogovornik.
Čeprav je bil še zelo mlad, je garderobo delil z nekaterimi največjimi slovenskimi nogometnimi imeni tistega časa. Ob njem so bili Sebastjan Cimerotič, Branko Ilić, Darijan Matić, Anton Žlogar, Zoran Pavlović, Jasmin Handanović, Dušan Kosić in številni drugi: “Od teh igralcev sem se ogromno naučil. Dušan Kosić je bil kot kapetan zelo predan nam mlajšim in nam je veliko pomagal. Sebastjan Cimerotiča pa je bilo po treningih pravi užitek opazovati. Med razteznimi vajami je z žogo izvajal neverjetne vragolije. Res lepi spomini.”
15 let vodenja svoje restavracije
Kasneje je nogometno pot nadaljeval pri Radomljah, kjer je tudi dokaj zgodaj končal kariero. Na eni od prijateljskih tekem je dosegel zadetek prav proti Olimpiji, a priznava, da so bila njegova čustva ob tem precej drugačna kot pri večini nogometašev.
“Gola sem se veselil predvsem v ekipnem duhu, saj je Olimpija moj klub in vedno bo na prvem mestu v mojem srcu. Želel sem si večjo kariero, a se žal ni razpletlo po mojih načrtih. Vprašanje, kaj bi bilo, če stara Olimpija ne bi tedaj neslavno propadla… Pri štiriindvajsetih letih so me življenjske poti odpeljale drugam. Danes mi ni žal. Z bratom imava uspešen posel in 9. februarja bo minilo že petnajst let, odkar vodiva svojo restavracijo s hitro prehrano,” je pojasnil Evzdal Dželadini, ki restavracijo vodi z bratom Nimetom – tudi on je igral za Olimpijo – najdete pa jo ob glavni cesti Domžale – Kamnik, pri železniški postaji Jarše – Mengeš. Med drugim sta brata Dželadini v času covida hrano brezplačno dostavljala zdravstvenim delavcem in se še dodatno prikupila številnim.
Če se njegova nogometna zgodba ni razvila tako, kot si je želel, pa se zdi, da bi lahko nadaljevanje dobila v naslednji generaciji. Njegov sin namreč že resno stopa po očetovih stopinjah. Trenutno je član Brinja iz Grosuplja in bo v novi sezoni igral za selekcijo do 14 let. Lani je bil eden ključnih igralcev svoje ekipe, pri trinajstih letih pa meri že okoli 170 centimetrov. “Izjemno sem ponosen nanj. Rad ima nogomet in vesel sem, da gre po podobni poti, kot sem šel jaz. Iskreno upam, da ne bo le dosegel mojih rezultatov, ampak jih bo tudi presegel. Trdno verjamem, da mu lahko z voljo, trdim delom in pravilnim pristopom to tudi uspe,” je z upanjem, da bo priimek Dželadini spet nekoč prisoten tudi v slovenskem članskem nogometu, obisk Planeta zaključil Evzal Dželadini. (lb)
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
