#legionarji #španija #vanjadrkušić

Španija – La Liga Espanyol

Vanja Drkušić v velikem intervjuju za Planet nogomet: “V Španiji se ljudje več smejijo kot v Rusiji. Maribor? To je tudi nostalgija!”

Objavljeno 7. novembra 2026 7. novembra 2026

Vir fotografije: Espanyol

Španija za nogometaše iz Slovenije nikdar ni bila obljubljena dežela. Statistika v tem primeru zagotovo ne laže. Medtem ko je – za primerjavo – v sosednji Italiji v elitni Serie A zaigralo že kar 37 slovenskih nogometašev, jih je slast španske La Lige na lastni koži okusili neprimerno manj. Jan Oblak je že res zbral neverjetnih 440 nastopov, toda poleg Škofjeločana je v elitnem razredu španskega nogometa do sezone 2026/27 zaigralo le še pet njegovih rojakov – Rene Krhin (50 tekem), Branko Ilić (34), Bojan Jokić (24), Zlatko Zahović (20) in Dalibor Stevanović (16). Poleti smo Slovenci le dočakali nogometaša številka 7 v Španiji. To je postal reprezentančni branilec Vanja Drkušić, ki se je sredi avgusta kot posojen nogometaš ruskega velikana Zenita preselil v Barcelono.

Preberi več

27-letnik, ki je rojstni dan praznoval tik pred koncem oktobra, trenutno nosi dres Espanyola, kjer mu za zdaj sicer še ne gre vse po načrtih, saj klub iz Katalonije pač ne dosega pričakovanih rezultatov. Vanja Drkušić vseeno ne skriva, da na Iberskem polotoku več kot uživa. In kdo ne bi… 33-kratni slovenski reprezentant se dokazuje v eni najmočnejših lig na svetu, nosi opremo priznanega kluba in živi v okolju, kjer se nad pogoji res ne gre pritoževati. Zaradi vnovičnega Cesarjevega vabila se bo že v kratkem začasno spet vrnil v rodno domovino, še pred tem pa si je vzel čas za bralce Planeta in obširnem intervjuju ponudil zares temeljit vpogled v začetek avanture, o kakršni so v preteklosti sanjali številni Slovenci, a je sanje uspelo uresničiti le redkim.

Za začetek se žal ne moreva izogniti nekoliko manj prijetni temi. Španski nogomet preživlja nenavadno in žalostno obdobje. Kakšen je utrip v Španiji ob tragediji, ki se je zgodila? Od daleč se zdi, kot da se je v nogometnem smislu vse ustavilo.

- Pa se je res kar ustavilo… Gre za ogromno tragedijo. Vsi so v šoku, nihče ne more verjeti, da se je to res zgodilo. Tudi v naši ekipi imamo nogometaša, ki je še pred dvema letoma igral z njim. Tako da je bilo vzdušje kar morbidno. Pred treningom smo imeli tudi minuto molka. To je bila tema praktično vsakega pogovora in vse skupaj se res občuti.

Grozne stvari, ko človek pomisli na to. Verjetno kot nogometaš niti ne razmišljaš, da se lahko kaj takšnega zgodi na igrišču? Potem pa se zgodi nekaj takega in te zagotovo pretrese, kajne?

- Ja, seveda. Ampak mislim, da se vsi, ki igramo nogomet na resni ravni, zavedamo, da gre za kontaktni šport in da se takšne stvari lahko zgodijo. Seveda o njih ne razmišljaš. Tveganje, ki ga prinaša igranje nogometa, na koncu sprejmeš in živiš z njim.

Če se vendarle posvetiva nekoliko prijetnejšim temam… Če odmisliva ta dogodek, je tvoja španska pustolovščina za zdaj, z enim spodrsljajem sicer, kar uspešna. Si zadovoljen s tem, kako so se začeli uvodni meseci? Sprva si se nekoliko lovil, zdaj pa se zdi, da si že ujel pravi ritem. Od daleč deluje, da vse poteka tako, kot si želiš.

- Mislim, da je povsem normalno in razumljivo, da vsak nogometaš, ki pride v nov klub, novo državo in novo ligo, potrebuje nekaj časa, da se vsemu privadi. Gre za določeno prilagoditveno obdobje. Moram pa reči, da se zadnji mesec res počutim dobro. Dobil sem veliko priložnosti za igro in jih izkoristil na najboljši možni način. Opažam tudi, da se je odnos navijačev do mene spremenil. Ko gre v nogometu vse tako, kot mora, sta tudi tvoje zasebno življenje in življenje zunaj nogometa nekako boljša, bolj vesela. Tako da sem zadnji mesec res zelo užival.

Kar nekaj časa si preživel v Rusiji. Kakšen je bil preskok v Španijo? Ne bom ravno rekel kulturni šok, čeprav je na neki način verjetno šlo tudi za to. Rusijo in Španijo se preprosto ne da primerjati. V tem časih še toliko manj. Verjetno je bila sprememba ob prihodu iz Sankt Peterburga v Barcelono precejšnja?

- Ja, iskreno povedano je bila sprememba kar velika. Že v prvih dneh sva z ženo opazila, da so ljudje, ki jih srečuješ na ulici, veliko bolj nasmejani, srečni in zadovoljni. Nekako so bolj sproščeni. To res opaziš in začutiš. Tudi znotraj slačilnice sem opazil, da so ljudje precej bolj sproščeni in veseli kot v Rusiji. Mislim, da je to tudi stvar kulture, vzgoje in podobnih dejavnikov. Meni osebno ta energija tukaj v Španiji zelo ustreza. Zelo dobro se počutim, ker sem tudi sam precej odprta in pozitivna oseba. Hitro sem se vključil v kolektiv. Tako da je za zdaj res vse super.

Torej delaš vse v smeri, da bi svoje bivanje v Barceloni še podaljšal in ne bi ostal zgolj eno sezono?

- Vsekakor. Saj sem že večkrat povedal, da sem si vedno želel preizkusiti se na največjem odru in igrati proti najboljšim ekipam. Trenutno sploh ne razmišljam o tem, kaj bo po tej sezoni. V glavi imam samo to, da vsako priložnost, ki jo dobim, izkoristim na najboljši možni način in da se na vsako tekmo pripravim stoodstotno. Zdaj sem tudi sam sebi dokazal, da lahko, če sem stoodstotno pripravljen, dobro igram tudi v zelo močni španski ligi. Tako da sem trenutno osredotočen samo na to. Pripraviš se na tekmo, jo dobro odigraš, se regeneriraš in potem greš znova od začetka, kot pravijo. Za zdaj sta moja osredotočenost in razmišljanje usmerjena samo v to.

Verjetno si tudi sam v karieri in življenju že ugotovil, da ni dobro preveč gledati v prihodnost, saj se lahko stvari zelo hitro obrnejo. Navsezadnje so se tebi poleti obrnile praktično čez noč. Ko si že skoraj bil na poti v drugo smer (Vanja Drkušić je bil korak oddaljen od prestopa v PAOK, op. a.), je prišla ponudba iz Španije…

- Tako je. Sploh v našem športu je toliko nepredvidljivih stvari in dejavnikov, na katere nimaš vpliva, a ti na koncu krojijo usodo. Ne bom uporabljal klišeja, da živiš iz dneva v dan, saj ni povsem tako. Normalno je, da nekoliko razmišljaš tudi o prihodnosti. Ampak v trenutnem položaju se res poskušam osredotočiti samo na naslednjo tekmo. In potem na naslednjo. Po koncu sezone pa bomo videli, kam me bo vse to pripeljalo.

Kaj pa španski nogomet kot tak? Nogometaši iz Slovenije ga v vseh teh letih niso prav veliko okusili, saj je tam igralo zelo malo naših fantov. Nekako velja prepričanje, da gre za zelo hiter, tehnično navdahnjen in eksploziven nogomet. Kako si ga doživel ti? Si potreboval veliko časa, da si se prilagodil njegovim zakonitostim? Ali pa dandanes na najvišji ravni sploh težko govorimo o tako velikih slogovnih razlikah?

- Mislim, da teh velikih razlik ni več. Po mojem mnenju je ruska liga trenutno tudi zelo podcenjena, ker se je zaradi trenutnih razmer v Rusiji ne spremlja več toliko. Ampak po mojem mnenju je ruska liga še vedno na zelo visoki ravni. Moram reči, da s prilagajanjem na raven tekmovanja nisem imel toliko težav. Normalno pa je, da te ob prihodu v nov klub pričakajo nove trenerjeve zahteve in nov način igranja. To je bil, ne bom rekel največji problem, ampak največji izziv na samem začetku, ko sem prišel sem. Kar zadeva španski nogomet, pa bi rekel, da so igralci, kot sem opazil, veliko bolj tehnično podkovani kot v Rusiji. Pri sprejemu in oddaji žoge se to vidi že na kilometer. Kar pa zadeva fizično pripravljenost, hitrost igre in podobne stvari, iskreno povedano še nisem opazil kakšnih velikih razlik v primerjavi z rusko ligo. Tudi v Rusiji sem imel vsak konec tedna zelo težke tekme. Sploh ko igraš za Zenit, kjer večinoma napadaš, je bilo vse skupaj precej zahtevno. Tako da pretirano velikih razlik ni.

Pri Espanyolu ste že zamenjali trenerja. Kako si doživel ta trenutek? Vsak igralec, ki pride v klub pod določenim trenerjem, se ob njegovi zamenjavi verjetno vpraša, kaj bo zdaj. So tudi tebi takšne misli šle skozi glavo? Kako je menjava potekala s tvojega vidika? Si hitro vzpostavil dober odnos z novim trenerjem?

- Najprej se moram dotakniti prejšnjega trenerja Manola. Normalno je, da na začetku, ko nisem igral, nisem bil najbolj zadovoljen. Ampak proti koncu, ko mi je ponudil dve priložnosti v začetni postavi, sem se avtomatično počutil bolj zadovoljnega. Takrat začneš opažati tudi nekatere stvari, ki jih prej morda nisi. Človek je neverjetno strasten do tega, kar dela, do nogometa in predvsem do kluba. Tako da mi je bilo na koncu kar žal, da je odšel. Po drugi strani pa je imela ekipa res slabe rezultate. Potem je prišel še poraz v pokalu proti četrtoligašu, ki je bil samo pika na i. Mislim, da poti nazaj ni bilo več. Z novim trenerjem se je seveda začelo novo dokazovanje. Vsi igralci smo bili znova, lahko bi rekli, na ničli. In to ni nič slabega. Gre za novo motivacijo. Na vsakem treningu moraš dati vse od sebe, delati stvari, ki jih od tebe zahtevajo, da te novi strokovni štab opazi. Potem pa upaš, da boš ostal v začetni enajsterici in nadaljeval z dobrimi predstavami.

Kako pa je bilo po tistem pokalnem porazu? Ali bolje rečeno debaklu. Ti sicer nisi igral, ampak šlo je za pravo senzacijo. Kakšen je bil odziv v klubu in med navijači? Verjetno je bilo vse skupaj precej neprijetno.

- Ja, bilo je. Ampak mislim, da je bila situacija že po tekmi z Racingom, ki smo jo izgubili z 1:2, precej slaba. Tudi tista tekma je bila za nas zelo pomembna. Že po njej je bilo vzdušje v slačilnici precej načeto, prav tako pa je bil na neki način porušen odnos med navijači in nogometaši. Med navijači je vladalo razočaranje, kar je povsem razumljivo. Zdi se mi namreč, da Espanyol, sploh s trenutno ekipo, ki jo imamo, ni klub, ki bi se moral boriti za obstanek v španski ligi. Vse to je potem botrovalo tudi dogajanju na tekmi proti četrtoligašu. Res je, da smo igrali na igrišču, ki je bilo, lahko bi rekel, na robu regularnosti. Če govorimo o tem, da so slovenske Stožice slabe, je bilo tisto igrišče še desetkrat slabše! Ampak na koncu se je razlika v kakovosti, ki smo jo imeli, izničila in odločala sta predvsem želja ter to, kdo se bo bolje prilagodil igrišču. Nasprotniki so se nekoliko bolje prilagodili in zasluženo zmagali. Vzdušje po tekmi je bilo res slabo. Iskreno povedano smo imeli igralci naslednji dan tudi pogovor med sabo v slačilnici. Nekatere stvari smo si povedali naravnost v obraz. In očitno je ta šok terapija delovala.

Kakšne cilje ste si zdaj postavili po menjavi trenerja in vseh težavah, s katerimi ste se spopadali? Kaj je trenutno najpomembnejše?

- Mislim, da je zdaj sploh težko govoriti o kakšnih ciljih za sezono, saj je še vedno velika neznanka, kako bo ekipa videti pod novim trenerjem. V soboto nas čaka prvi pravi test. Mislim, da potrebujemo vsi, tako ekipa kot trener in klub, najprej nekaj tekem, da bomo videli, kako bomo igrali in kaj lahko s tem trenerjem dosežemo. Potem pa bomo na podlagi tega določili cilje za to sezono.

Pomembno vlogo pri tvojem prestopu v Espanyol je odigral tudi vsem dobro znani Monchi. Kako si ga doživel? Vemo, da gre za zelo karizmatičnega in zanimivega človeka, ki ima za sabo številne uspehe. Verjetno igralcu godi, ko ga takšen športni direktor prepozna kot okrepitev za svojo ekipo.

- Zagotovo. Lahko rečem, da je bila po pogovoru z Monchijem odločitev zelo lahka. Tudi ob prihodu v Barcelono, v Espanyol, sem takoj začutil energijo, ki jo ta človek oddaja, in avtoriteto, ki jo ima. Vidi se, da je delal v velikih evropskih klubih in dosegel ogromno uspehov ter dobrih rezultatov. Tudi v težkih trenutkih, ki smo jih imeli že v tej sezoni, je vedno ostajal miren in preudaren. Res je dobra oseba. Ko ga pogledaš, si lahko misliš: ‘Ja, zdaj razumem, zakaj je v življenju dosegel vse to.’

Pred časom si v intervjuju za naš portal razkril, da si v mlajših letih skoraj razmišljal o koncu kariere. Če danes pogledaš nazaj na vse, kar se je zgodilo od takrat, je tvoja zgodba skoraj filmska. Zagotovo si si vedno želel biti uspešen, ampak če bi ti takrat nekdo rekel, da boš čez pet, šest ali sedem let igral za Espanyol, kaj bi mu odgovoril? Da je nor?

- Verjetno bi mu rekel: ‘Ne seri!’ Po domače povedano (smeh)… Ampak, ja, mislim, da je prav to lepota našega poklica. Nogomet je tako nepredvidljiv šport. O tej situaciji sem nato govoril že neštetokrat. Ko zdaj pogledam nazaj, se je lepo spominjati vsega tega in svoje poti, ki nikoli ni bila lahka. Vedno sem se moral znova in znova dokazovati. Tudi v Zenitu in zdaj na primer tukaj v Espanyolu. Ves čas gre za vsakodnevno dokazovanje. Ampak ko na koncu potegnem črto, sem srečen in vesel, da sem imel takšno pot. Morda prav zaradi tega nekatere stvari bolj cenim. Zaradi svoje zgodbe sem tudi precej hitro odrasel. Tako da sem zelo hvaležen, da sem imel priložnost izkusiti vse te stvari, ki sem jih doživel.

Planet nogomet spremlja in bere zelo veliko mladih nogometašev. Tvoja zgodba jim je lahko velik navdih. Kaj bi jim svetoval v najtežjih trenutkih, ko se zdi, da se je ves svet obrnil proti njim? Verjetno predvsem to, naj ne obupajo? Tvoja zgodba je dokaz, da lahko tudi takrat, ko si na točki nič, še vedno prideš zelo visoko.

- Tako je. Mislim, da je tukaj najpomembnejša vera vase. Ta samozavest. Mislim, da je med samozavestjo in prepotentnostjo zelo tanka meja. Ampak vsak igralec mora že od mladih nog verjeti v svoje kakovosti in sposobnosti. Ker če sam ne boš verjel vase, tudi nihče drug ne bo. Sploh pri mladih nogometaših pa mislim, da imajo ogromno vlogo tudi starši in družina. Jaz sem imel to srečo, da sem imel neverjetno podporo svoje družine. Že od samega začetka so me vozili na vse treninge in kampe, kamor sem želel. Potem je prišla tudi odločitev, da sem pri šestnajstih letih odšel na Nizozemsko. Verjamem, da ta odločitev ni bila lahka. Zdaj, ko sem tudi sam oče, to morda še toliko bolj razumem. Ampak podpora, ki sem jo vedno čutil doma, mi je pomagala tudi v najtežjih trenutkih. In očitno so imeli moji doma na koncu prav, da so me spodbujali, da sem vztrajal in da se je vse skupaj na koncu izplačalo.

Omenil si samozavest in vero vase. Zdi se, da ju počasi spet dobiva tudi slovenska reprezentanca. Za nami je zelo specifičen in dolg, a tudi uspešen pretekli reprezentančni cikel, v katerem ste praktično dosegli prvotno zastavljeni cilj. Zdaj pa je treba naprej. Se ti zdi, da je v reprezentanco spet prijetneje prihajati? Ne bom rekel lažje, saj verjetno vedno rad prideš v reprezentanco, ampak zdi se, da okoli nje znova vlada precej bolj pozitivno vzdušje. Bi se strinjal?

- Ja, predvsem bi izpostavil to misel ‘okoli naše reprezentance’. Mislim, da je bilo vzdušje znotraj reprezentance vedno dobro. Tudi ko rezultati morda niso bili najboljši, smo fantje ostali neverjetno povezani in med nami je vladalo res odlično vzdušje. Res pa je, da se je v zadnjem času okoli reprezentance ustvarila nekoliko manj pozitivna slika oziroma manj pozitivna energija. Veliko je bilo dvomljivcev in slabih komentarjev. Ampak veseli me, da smo po dobrih rezultatih v septembru in oktobru spet prebudili navijaško vzdušje v Sloveniji. Upam, da bomo zdaj v novembru dosegli tudi želeni rezultat. Potem pa bomo videli, kaj nam bo prineslo leto 2027.

Bliža se čas, ko si bomo veliko govorili o željah za prihodnost. Verjetno je reprezentančna želja jasna: po evropskem prvenstvu še enkrat nastopiti na velikem tekmovanju.

- Zagotovo. Mislim, da smo tega tudi sposobni. Imamo res odlično reprezentanco. Normalno pa je tudi, da se mora veliko stvari ‘poklopiti’. Pomembno je, da igralci, ki so vpoklicani v reprezentanco, igrajo v svojih klubih in so v dobri formi. Če bo vse to na primerni ravni in če bodo navijači ter slovenska javnost na naši strani, mislim, da je vse mogoče. Imamo dobre možnosti, da se znova uvrstimo na veliko tekmovanje.

Koliko pa tebi kot branilcu pomeni oziroma pomaga, da je selektor človek, ki je preoral praktično vse italijanske zelenice in imel fenomenalno kariero kot branilec? Verjetno ti lahko zaradi svojih bogatih izkušenj še toliko bolje svetuje.

- Zagotovo. Selektor je bil že pomočnik prejšnjega selektorja, ko je bil predvsem zadolžen za nas branilce. Že takrat mi je ogromno pomagal. Zdaj, ko je prevzel funkcijo selektorja, pa se normalno počutiš še nekoliko bolj povezanega z njim, ker je igral na istem igralnem položaju kot ti. Ampak tukaj moram povedati, da ima selektor tudi neverjetno podporo svojega strokovnega štaba. Vsi se res zavzemajo za delo in nam fantom ogromno pomagajo. Veliko je pogovorov in razlag o tem, kako želimo določene stvari izvesti na igrišču. Dinamika, ki so jo ustvarili med sabo, odlično deluje. Upam, da bo šlo tako tudi naprej.

Zdaj vas čakata naslednja zahtevna izziva, Švica in Severna Makedonija, pa tudi vrnitev v Maribor. Pred vami je zelo zanimiv reprezentančni cikel.

- Zagotovo. Prvič, odkar sem v reprezentanci, bom igral v Mariboru, česar se po eni strani tudi veselim. Spomnim se namreč, da so eni mojih prvih nogometnih spominov povezani prav s tekmo proti Rusiji v Ljudskem vrtu in golom Zlatka Dedića. Tako da gre tudi za določeno nostalgijo. Mislim, da se vsi fantje že veselimo teh dveh tekem. Imamo tudi nekaj časa za treninge in dobro pripravo. Navsezadnje smo z novim selektorjem že nekaj časa skupaj, zato bolje razumemo njegova načela in zahteve. Mislim, da je bilo to sploh na zadnji tekmi proti Škotom videti že res zelo dobro. Naša naloga pa je, da vse to potrdimo tudi na novembrskem zboru.

Potem pa prihajajo veseli december, novo leto in nove želje. Kakšne so tvoje glavne želje za leto 2027, predvsem z osebnega vidika?

- Odkar sem postal oče, so moje želje nekako povezane predvsem z mojim sinom. Najpomembneje mi je, da se bo še naprej lepo razvijal, da bodo vsi okoli mene zdravi, da bomo veseli in še vedno tako povezani. To je moja glavna želja. Potem pa je, kar zadeva nogomet, moja želja, da nadaljujem z dobrimi predstavami in se še bolj dokažem na tej ravni. Ob koncu maja pa bomo videli, kaj nam bo vse to prineslo.

Za konec še nekoliko za šalo. Nekako zbiraš olimpijska mesta. Soči, Barcelona… Imaš že ogledano bodoče mesto, v katerem bi se rad prav tako preizkusil? Morda – malce za šalo, malce zares – Pariz? Si že kaj razmišljal o tem?

- Ne bi bilo slabo, res ne bi bilo slabo (smeh). Prav o tem smo se pogovarjali z agenti, ko smo izpeljali prestop v Espanyol. Rekli so mi, da bo na koncu videti, kot da ne zbiram klubov, ampak mesta, v katerih bom živel. Res sem namreč živel v zelo lepih mestih: Ljubljana, Beograd, Soči, Sankt Peterburg in zdaj Barcelona. Tako da iskreno upam, da se bo ta trend nadaljeval. Ampak bomo videli. Tudi če bo kakšno mesto nekoliko slabše, klub pa dober, to ne bo nobena težava.

Kako pa ti ustrezata Barcelona in španski način življenja, za katerega vemo, da je precej drugačen? Ti je vse skupaj pisano na kožo?

- Ja, iskreno mi je zelo všeč tudi podnebje, ki je precej podobno tistemu, ki smo ga imeli v Sočiju. Tako da sem na to nekako že navajen. Največja razlika pa je predvsem njihova miselnost, ki je zelo umirjena in svobodna. Najbolj fascinantno mi je bilo, da je tukaj povsem normalno, da ljudje večerjajo ob devetih zvečer. Tudi na naših klubskih večerjah pred tekmami je večerja načrtovana ob devetih zvečer, kar je zame zelo pozno. Ampak tukaj si ljudje vsak dan res vzamejo bolj sproščeno, vse gre nekoliko počasneje. To je morda največja razlika. Iskreno povedano sem se na to povsem lepo privadil. Tudi sam si zdaj popoldne, ko sem doma, vzamem bolj sproščeno. Tako da mi vse skupaj zelo ustreza.