#legionarji #mayajolić #ženskinogomet

Vabili so jo tudi Američani, toda izbrala je Slovenijo – PN obiskala Maya Jolić: “Globoko v sebi sem bila vedno bolj nagnjena k temu”

Objavljeno 15. septembra 2026 14. septembra 2026

Tekst: Urban Lesjak. Vir fotografije: Instagram

Njena nogometna pot se je začela na drugi strani Atlantika, toda ko je prišlo povabilo iz Slovenije, Maya Jolić ni dolgo razmišljala. Mlada branilka, rojena v Clevelandu in nogometno vzgojena v Kaliforniji, je odraščala z močno vezjo z domovino svojega očeta, ki se je rodil v Kranju in odraščal v Tržiču. Čeprav je bila povabljena tudi na pripravljalne tabore ameriške reprezentance, je danes njen dres slovenski. V pogovoru za Planet nogomet je obetavna 16-letnica spregovorila o svojih slovenskih koreninah, prvih korakih v reprezentanci, razlikah med ameriškim in evropskim nogometom ter velikih načrtih za prihodnost, ki jo bodo že kmalu popeljali na slovito univerzo Oregon.

Za začetek bi bilo odlično, če bi se lahko predstavili slovenski javnosti. Prihajate iz Severne Amerike, iz okolija, kjer je ženski nogomet izjemno razvit (ZDA in Kanada), kljub temu pa ste se znašli v slovenskem dresu. Kako se je pravzaprav začela vaša slovenska nogometna zgodba? Kako je prišlo do prvega stika z Nogometno zvezo Slovenije in kakšen je bil vaš prvi odziv, ko se je pojavila možnost, da bi igrale za domovino svojih prednikov?

- Ime mi je Maya Jolić in rodila sem se v Clevelandu v Ohiu. Ko sem bila stara sedem let, se je moja družina preselila v San Diego v Kaliforniji. Moj starejši brat je igral nogomet in odločila sem se, da bom počela enako. Pridružila sem se lokalnim klubom in ugotovila, da je nogomet moja strast. Moj brat je eno poletje treniral z Nogometnim klubom Kranj, med njegovim bivanjem tam pa sta z očetom navezala stik z ljudmi, ki so poznali trenerje ženske reprezentance. Potem ko je moj oče trenerjem slovenske reprezentance poslal moje posnetke, sem prejela povabilo, da se pridružim ekipi. Sprva sem bila navdušena nad priložnostjo, da bi lahko v drugi državi igrala na tako visoki ravni. Edinstveni priložnosti, da zastopam Slovenijo, sem nemudoma rekla da in zelo sem srečna, da sem lahko doživela to izkušnjo.

Odločitev, da boste zastopale državo, v kateri trenutno ne živite, verjetno ni bila sprejeta čez noč. Kaj je bilo odločilno, da se je tehtnica prevesila na stran Slovenije? Je bila to želja vaših staršev ali starih staršev ali pa ste same začutile posebno povezanost in ponos ob nošenju dresa s slovenskim grbom?

- Moj oče se je rodil v Sloveniji in že od malih nog se čutim Slovenko. Moj dedek in babica sta živela v Sloveniji, prav tako moj stric Jan in njegova družina. Preprosto sem se vedno počutila povezano s Slovenijo. Bila sem povabljena tudi na pripravljalne tabore ameriške reprezentance, vendar sem si tik pred tem poškodovala stopalo in odločila sem se, da jih izpustim. Mislim, da sem bila globoko v sebi vedno bolj nagnjena k temu, da bi zastopala Slovenijo, saj od tam prihaja moj oče, ki me je tudi navdušil za nogomet.

Severnoameriški nogomet slovi po izjemni telesni pripravljenosti, atletskosti in hitrosti, medtem ko v Evropi pogosto dajemo večji poudarek taktiki in tehniki. Kakšne razlike ste opazile na prvih treningih s slovensko reprezentanco? Je bil prehod na evropski slog igre za vas zahteven ali ste se s soigralkami na igrišču hitro ujele?

- Na začetku moje nogometne poti so imeli največji vpliv name trenerji, ki so poudarjali ameriški slog nogometa – hitrost, fizično moč in podobno. Pri enajstih letih sem zamenjala klub in imela srečo, da sem se lahko učila od britanskega trenerja, ki se je preselil v Združene države Amerike, da bi tam treniral nogomet. Želel je, da se naučimo evropskega sloga nogometa, pri čemer je bil poudarek na tehniki. Primerjal ga je z uživanjem brokolija – ni ravno zabavno, je pa dobro zate! Takšen način treninga se je nadaljeval tudi po tem, ko sem prestopila v svoj sedanji klub. Ko sem prišla v Slovenijo, sem imela občutek, da sta bila moj slog igre in moja tehnika na enaki ravni kot pri preostalih igralkah.

Priključitev reprezentanci je verjetno prinesla tudi nekaj nervoze – novo okolje, nove soigralke in seveda jezikovno oviro. Kako so vas soigralke sprejele v garderobi? Kako se sporazumevate na igrišču in ali so vas morda že naučile kakšnih posebnih slovenskih nogometnih izrazov (ali morda celo kakšne slovenske pesmi)?

- Jezikovna ovira je bila vsekakor nekaj, kar mi je na začetku povzročalo nekaj nelagodja. Težko imaš občutek, da nekam spadaš, če ne razumeš, kaj govorijo igralke okoli tebe. Toda ni trajalo dolgo, preden sem se začela povezovati z igralkami, od katerih večina zelo dobro govori angleško. Po nekaj treningih in po tem, ko sem bila nekajkrat skupaj z dekleti na igrišču, je jezikovna ovira postajala vse manjša težava. Takoj sem se naučila tudi več izrazov.

Nam lahko natančno poveste, od kod izvira vaša družina in kako prisotna je bila Slovenija v vašem otroštvu? Ste našo državo obiskali že pred vpoklicem v reprezentanco, doma morda govorite slovensko ali pa Slovenijo pravzaprav šele zdaj zares spoznavate skozi nogomet?

- Moj oče se je rodil v Kranju in odraščal v Tržiču v Sloveniji. Z mojo mamo sta se spoznala v Clevelandu v Ohiu, kjer sva se rodila tudi z bratom. Večkrat sem potovala v Slovenijo, da bi obiskala stare starše, strica Jana in sestrično Evo, ki živijo v Kranju, zato sem bila s Slovenijo povezana že na ta način. Še več, v Clevelandu v Ohiu živi velika slovenska skupnost in preden smo se preselili v Kalifornijo, smo veliko časa preživeli v slovenskem domu v Clevelandu. V Clevelandu sem lahko doživela kurentovanje, v tamkajšnjem slovenskem domu sem jedla slovensko hrano, nekaj časa pa je bila moja varuška Nika Žmauc, hčerka slovenskega generalnega konzula.

Ženski nogomet v Sloveniji hitro raste, toda v ZDA in Kanadi je že dolgo eden najbolj priljubljenih športov med dekleti, baza igralk pa je ogromna. Katere so po vašem mnenju vaše osebne odlike, ki jih prinašate iz severnoameriškega sistema, in kako lahko po vašem mnenju te lastnosti obogatijo igro slovenske reprezentance?

- Kot osrednja branilka in igralka, ki prihaja iz severnoameriškega sistema, menim, da se moja čvrstost dobro prenese tudi sem. Obožujem trenutke, ko moja ekipa doseže zadetek, še bolj pa uživam, ko nasprotniku ne dovolimo, da bi zadel. Zadetki dobivajo posamezne tekme, toda odlične obrambe osvajajo prvenstva, moja miselnost pa je takšna, da nasprotna ekipa, ko sem na igrišču, ne sme doseči zadetka.

Še vedno ste mladi in pred vami je celotna kariera. Kakšne so vaše osebne ambicije? Vas bolj privlači pot univerzitetnega nogometa v ZDA (NCAA) in pozneje profesionalno igranje v NWSL ali morda sanjate o tem, da bi nekoč profesionalno igrali v Evropi in postali članica slovenske članske reprezentance?

- Moje osebne ambicije za začetek moje odrasle kariere so igranje univerzitetnega nogometa v prvi diviziji v ZDA. Ker obiskujem 10. razred, se za mlade igralke po vsej državi začenja proces pridobivanja ponudb univerz. Sanjam o tem, da bi igrala za univerzo na visoki ravni in svojo športno kariero nadaljevala vsaj v štirih letih študija. Za obdobje po koncu študija še nimam natančno izdelanega načrta, vsekakor pa vem, da si želim šport, ki ga obožujem, igrati čim dlje. (Maya Jolić je medtem že dosegla dogovor z univerzo Oregon, op. a.).

Za konec: ko oblečete slovenski dres in zaslišite državno himno, kakšna čustva vas prevevajo? In kakšno sporočilo bi želeli poslati slovenskim navijačem, ki vas bodo zdaj začeli spremljati bolj pozorno – kakšna igralka ste in kaj lahko od vas pričakujemo na igrišču?

- Ko sem lahko igrala za Slovenijo, se ob tem močno povezala s kulturo in poslušala državno himno, me je preplavil neverjeten ponos. Navijačem bi rada povedala, kako srečna sem, da lahko zastopam državo svojih prednikov. S Slovenijo čutim močno povezanost in svojo strast do te države sem prenesla tudi v svoj način igranja. Obleči ameriški dres predstavlja ogromno. Predstavlja številne različne kulture in ljudi iz vseh družbenih okolij. Toda obleči slovenski dres mi pomeni še veliko več. Možnost, da zastopam majhno državo, iz katere prihaja moja družina, ima zame veliko večji pomen in je nekaj veliko bolj posebnega. Na igrišču verjamem, da te trdo delo in predanost lahko pripeljeta dlje kot kakršnakoli naravna nadarjenost. Moja ljubezen do nogometa ima velik vpliv na mojo igro in rada sem najmočnejša, najbolj tekmovalna in najbolj delavna igralka na igrišču. Poraz sovražim še bolj, kot obožujem zmago!