Krokodilje solze Juanja Nieta ob slovesu od slovenskega prvaka Celja: Vsak je svoje sreče kovač, čas pa po navadi hitro razkrinka vse blefe
Tekst: David Klemenc. Foto: Luka Vovk / Sportida
Iskreno poljubljanje svetega klubskega grba in globoka hvaležnost odrešeniku, ki te je iz popolne anonimnosti izstrelil na prestižni evropski nogometni zemljevid – kaj je že to? Ali ta romantični ideal v modernem nogometu sploh še obstaja? Kot kaže, v neusmiljenem svetu pragmatičnega posla vedno manj.
Juanjo Nieto je v knežje mesto prispel brez zavidljivih referenc. Lahko bi rekli, da je bil le še eden v poplavi španskih nižjeligaških avanturistov, ki pa se je – to mu je treba objektivno priznati – s svetlobno hitrostjo prelevil v eno najboljših in najbolj donosnih okrepitev v novejši zgodovini Celja. A vseeno govorimo o nogometašu, za katerega je širša iberska javnost prvič zares slišala šele takrat, ko je v konferenčni ligi zabil tisti spektakularni evrogol proti uglednemu Betisu iz Seville.
Preko noči je postal absolutni ljubljenec celjskih tribun. Navijači so samoumevno pričakovali, da bo ambiciozno vodstvo z njim podaljšalo sodelovanje, na koncu pa so ostali z dolgimi nosovi in grenkim priokusom, ko se je hitronogi bočni branilec nenadoma poslovil od mesta ob Savinji. Upravi aktualnih grofov so dežurni kritiki sprva očitali nerazumljivo pasivnost, a resnica v ozadju je precej bolj kruta. In nogometaša, ki ob slovesu toči krokodilje solze, ne riše v ravno najlepši luči.
Zanesljivi viri blizu celjskega kluba glasno šepetajo, da je do nenadnega konca te romance prišlo predvsem zaradi nerealnih, astronomskih apetitov 31-letnega Španca. Od kluba naj bi namreč ultimativno zahteval kar trikratno povišanje dosedanje plače, kar bi naneslo vrtoglavih pol milijona evrov letno. To je, mimogrede, identična finančna utež, s katero v slovenski ligi bremeni mariborski proračun Benjamin Tetteh, ki ima očitno – tako kot Nieto – v svojem genskem zapisu zakodiran precej kratek spomin in pomanjkanje hvaležnosti. V času napetih pogajanj naj bi Nieto večkrat preračunljivo blefiral z mogočnimi ponudbami s Cipra, ki pa so bile v prvi vrsti le adut v nevarni igri izsiljevanja slovenskega prvaka. Klubska uprava mu je sicer na mizo postavila finančno precej izboljšano, velikodušno pogodbo in s tem jasno dokazala, kako močno verjame v njegove sposobnosti.
No, ker čas po navadi hitro razkrinka vse blefe, se je to zgodilo tudi v tem primeru. Donosni Ciper je padel v vodo, sledila je streznitev in ekspresna vrnitev v dobro znano, monotono okolje – domov, v špansko drugo ligo. Segunda je seveda spoštovanja vredno tekmovanje, a z njo magična možnost igranja v Evropi, morda celo v elitni ligi prvakov, nepreklicno odpade. Kdor visoko leta, velikokrat trdo pristane precej nižje, kot bi si njegov ego želel. Po neuradnih informacijah naj bi Juanjo Nieto v domovini na koncu podpisal celo finančno šibkejšo pogodbo od tiste, ki so mu jo že na začetku ponujali v Celju…
Vsak je svoje sreče kovač. Nekateri romantični gladiatorji igrajo za večno čast in lovorike, drugi le za hladen denar, a nihče ne bi smel nikoli pozabiti, kateri klub ga je nogometno oživel. Možnost osvajanja lovorik in igranja na velikem evropskem odru na eni strani, na drugi pa oportunistično izsiljevanje v želji po dodatnih tisočakih. Toda nihče, prav nihče ni večji od kluba. To rigidno nogometno zakonitost je Juan Jose Nieto Zarzoso pozabil z lahkoto – kot da ga, recimo, saga o nenasitni materi in agentki Adriena Rabiota ne bi naučila popolnoma ničesar.
Slovenska liga morda res ni nogometni center sveta, a je vseeno v zadnjih sezonah na mednarodno raven izstrelila lepo kopico nogometašev. Večina izmed njih to ceni in ostaja hvaležna. Juanjo pač ni eden izmed teh karakterjev. Zanj torej ostaja le še hladen “adios, Eslovenia“. In srečno tam, kjer je v bistvu že bil – utopljen v sivi coni španskega drugoligaškega povprečja. Kljub temu mačehovskemu zaključku celjske zgodbe mu marsikateri navijač še naprej želi veliko uspeha. Bliža se vroče pripravljalno obdobje, ko španski drugoligaši igrajo prijateljske tekme z elito. In kdo ve, morda pa mu v tem lokalnem blišču spet uspe zabiti kakšen gol Betisu.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
