Vprašanje, ob katerem zaledeni kri: Kako bi sploh izgledal letošnji finale pokala, če bi se v trenutnih razmerah udarila Maribor in Olimpija?
Foto: Jan Herlič, Nik Moder & Blaž Weindorfer / Sportida
Slovenska nogometna javnost še vedno celi rane po sobotnem večnem derbiju, ki se je v Mariboru sprevrgel v nepopisno sramoto. Vsebinsko plat derbija so zasenčili navijaški izgredi s pirotehniko, ki so vodili do predčasnega konca in fizičnega ogrožanja vratarja Matevža Vidovška. Vprašanje varnosti in navijaške kulture se je tako dotaknilo tudi uradne tiskovne konference pred sredinim finalom pokala Pivovarne Union v Celju.
“V sredo ni nobene bojazni”
Trenerja obeh finalistov, Jura Arsić in Goran Marković, sta si bila enotna — sredin spektakel bo minil v športnem duhu, brez strahu, da bi se ponovili prizori iz Ljudskega vrta.
“Dogodki iz minulih dni vsekakor ne sodijo na nogometna igrišča. So sicer neizbežen del folklore, a v tem primeru menim, da je bila meja odločno prekoračena. Na naši tekmi v sredo sem prepričan, da niti naš klub niti Brinje nimata navijačev te vrste, da bi bila na kakršenkoli način ogrožena varnost nas akterjev. Gre za kluba, ki imata simpatizerje in ljubitelje, ki delujejo na drugačen način. Menim, da bo to lep dogodek,” je dejal strateg Aluminija Jura Arsić.
Njegov kolega na klopi Brinja, Goran Marković, je bil še krajši in bolj neposreden: “Tukaj se povsem strinjam z Juro. V sredo ni nobene bojazni, da bi se dogajale takšne zadeve, kot smo jim bili priča na minulem večnem derbiju.”
Kruta realnost velikanov in zgodovinski podvig Brinja
Letošnji finale bo že 35. v zgodovini samostojne Slovenije. Če pogledamo v preteklost, sta se večna rivala Maribor in Olimpija v finalu pokala pomerila štirikrat. Prvič že v krstni sezoni 1991/92, ko je sploh prvi finale v samostojni državi pripadel Mariboru šele po izvajanju enajstmetrovk (5:4), vijoličasti pa so bili boljši tudi v sezoni 1998/99, ko so na dveh tekmah slavili s skupnim izidom 5:2.
Povsem drugačna pa je slika po letu 2000. V tem času sta se velikana za pokalno lovoriko udarila le še dvakrat (2018/19 in 2022/23). Še bolj zanimivo je, da sta bila oba “moderna” derbija finala pokala odigrana prav v Celju, na obeh pa so bili z rezultatom 2:1 uspešnejši Ljubljančani.
A če sta bila tista finala vrhunec sezone, je letošnja realnost za oba giganta porazna. Maribor in Olimpija bosta sezono končala brez Evrope, k temu pa je prispeval tudi finalist iz Grosupljega. Neverjeten je podatek, da je drugoligaš Brinje na svoji sanjski poti do Celja iz pokalnega tekmovanja izločil oba večna tekmeca! Najprej so Dolenjci v šestnajstini finala šokirali vijoličaste, nato pa v četrtfinalu domov poslali še zmaje.
Kaj bi se zgodilo, če bi bila v finalu večna rivala?
Glede na trenutno naelektreno ozračje in kaos, ki smo mu bili priča v soboto, se poraja srhljivo vprašanje: Kako bi sploh izgledal finale, če bi se Maribor in Olimpija v sredo pomerila v Celju?
Po sramoti v Ljudskem vrtu, kjer so navijači Maribora z divjanjem poslali jasno sporočilo svoji upravi, bi bil finale visokega tveganja pod ogromnim pritiskom. Bi Nogometna zveza Slovenije (NZS) sploh upala odpreti tribune? Bi celjski stadion zdržal pritisk dveh taborov, ki sta trenutno v globoki rezultatski in identitetski krizi?
V sredo bomo v Celju namesto sovražne nastrojenosti in letečih bakel gledali boj dveh ekip, ki nogomet igrata s srcem. Morda je prav to tisto, kar slovenski nogomet v tem trenutku najbolj potrebuje — vrnitev k bistvu, kjer o zmagovalcu odločata žoga in športna borba, ne pa eksplozivno ozračje, ki nima nobene povezave s športom. (vm)
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
