Pokalna romantika po slovensko: V finalu kluba, ki ne bosta mogla zapolniti celjskega stadiona, pa če pridejo vsi prebivalci Grosuplja in Kidričevega!

Pred vsako od obeh letošnjih polfinalnih tekem pokala Pivovarna Union smo od neposrednih akterjev, predvsem od predstavnikov tistih favoritov na papirju, poslušali zdaj že ponarodelo frazo: “Pokal je specifična tekma.” In kaj smo ugotovili tik pred sklepnim dejanjem letošnjega tekmovanja? Da je pokal v svoji nepredvidljivosti zares še kako specifičen.

Od vseh slovenskih nogometnih središč, začenši z Mursko Soboto, Ljubljano, Mariborom in Koprom, se bosta v velikem finalu udarili dve vasici. Ena malo večja, druga malo manjša. Na eni strani ambiciozno Kidričevo, ki ima po popisu iz leta 2025 vsega 1118 prebivalcev, na drugi pa nogometno prebujeno Grosuplje s 7805 prebivalci. To v praksi pomeni, da če na tekmo pride prav vsak prebivalec obeh krajev, celjski stadion Z’dežele, ki premore 13.059 sedežev, ne bi bil niti približno poln.

V očeh javnosti bi bila morda bolj smiselna lokacija finala koprska Bonifika ali pa vroča murskosoboška Fazanerija. A medtem ko je Primorcem bržkone presodila slaba igralna površina, je v Murski Soboti težava nedokončana prenova stadiona, ki še ne ustreza vsem kriterijem.

Upajmo, da nas bo kakovost nogometa v samem finalu prijetno presenetila, saj je bilo tisto, kar smo videli v obeh polfinalnih obračunih, milo rečeno, vse prej kot spektakel. Po dramatičnih besedah televizijskega komentatorja je bila predstava celo “za rezanje žil“, oziroma v prevodu: slabo, slabo in še enkrat slabo. A saj veste, kako pravijo: v nogometu cilj upravičuje sredstva. In ko igraš za finale pokala… No, tedaj v lepoti in za ideale umirajo le bedaki.

Trener Brava Aleš Arnol je po izpadu razočarano ugotovil, da jih je Aluminij premagal z enim samim strelom na gol. In kaj bi šele lahko rekli o zasedbi Brinja, ki se je v finale prebila na skoraj neverjeten način? Če se izrazimo malce hudomušno, a nikakor zlobno, saj je lepota nogometa prav v tem, da ga vsak igra po svoje: Grosupeljčani so do zadnje stopničke prišli s par streli na gol – enim proti Olimpiji, enim proti Mariboru in točno enim proti Radomljam. Le proti Bistrici jim je šlo v napadu nekoliko bolje. A to je pač ta neizprosna lepota športa, kjer štejejo le žoge v mreži. Aluminij in še toliko bolj Brinje sta v slovenski nogomet vnesla zvrhano mero tiste prepotrebne romantike, da dandanes ni vse v denarju in moči na papirju, marveč tudi v srcu, borbenosti, iskrenosti. Lepota gor in dol. Tudi Italijani nikdar niso postali svetovni prvako na lep način. Pa so bili najboljši kar štirikrat.

Vprašanje v finalu bo preprosto: Aluminij prvič ali Brinje prvič? Prvoligaška rutina proti drugoligaškemu zanosu. Do sedaj so v velikem finalu igrali trije drugoligaši: Aluminij leta 2002, Nafta leta 2020 in Gorica leta 2024. Oboji so morali priznati premoč favoriziranim tekmecem in doživeli poraz. Bo v četrto vendarle šlo rado in bomo v Celju priča zgodovinskemu podvigu kluba iz druge lige? Ta napoveduje invazijo na knežje mesto, a ni vrag, da se bo prebudilo tudi Kidričevo z okolico…

Ob vsem tem pa se poraja še ključno vprašanje: kaj izpad Šiškarjev pomeni za ligaško bitko za Evropo? Scenarij, po katerem Bravo ostaja brez pokalne lovorike, prinaša dodaten pritisk na Mariborčane in “tiste druge” Ljubljančane v boju za prvenstvene vozovnice. Aleš Arnol namreč nikakor ne misli obupati nad mislijo o evropskih gostovanjih, kar pomeni, da lahko Feđa Dudić in Federico Bessone spita vse prej kot mirno…

Avtor: Uredništvo Planet nogomet

Novice

#brinjegrosuplje

#pokal

Aluminij