Zgroženost, posmeh in sarkazem ter misel o vesolju in človeškem pohlepu: Oražma stojita v vrsti na pogrebu, ki sta ga zrežirala sama
Foto: Vid Ponikvar / Sportida
Pravijo, da sta na tem svetu neskončni le dve stvari: vesolje in človeški pohlep. Ko se je po Sloveniji kot požar razširila naša novica, da sta se na seznam tistih, ki v Domžalah iz stečajne mase propadlega nekdanjega prvaka zahtevajo svoj kos pogače, vpisala tudi glavna arhitekta propada rumene družine, je postalo jasno – prva trditev je morda še vprašljiva, druga pa drži kot pribita.
Odziv javnosti je bil pričakovano silovit: mešanica zgroženosti, grenkega posmeha in sarkazma. Večina opazovalcev se v neveri sprašuje, kako je mogoče, da v državi, ki se rada ima za urejeno, nekdo brez kančka sramu postane lasten upnik v pogrebu, ki ga je sam režiral. Slovenija v tem primeru žal nikakor ne deluje kot pravna država, temveč kot poligon za “banana manevre”.
Postavlja se vprašanje o obrazu, dostojanstvu in ponosu. Po dejanju Staneta in Mateja Oražma je odgovor na dlani, se ponuja sam od sebe in ga niti ni treba zapisati. Njuna absurdna poteza seveda ni nič drugega kot surov in masten pljunek v obraz vsem: zaposlenim, ki so čez noč ostali brez eksistence, staršem in otrokom v mladinskem pogonu, ki so izgubili drugi dom, ter igralcem, ki zaman čakajo na zasluženo plačilo.
Vesoljna Slovenija jima zato javno zastavlja vprašanja, na katera bi bilo spodobno slišati odgovor:
-
- Ali vaju za to potezo ni prav nič sram?
- Na podlagi česa menita, da si zaslužita še kakšen cent iz razbitin kluba, ki sta ga vodila v propad?
- Se zavedata, da bi dejansko morala za nastalo situacijo odgovarjati pred sodiščem?
- Vama je sploh žal, da sta dokončno pokopala NK Domžale?
Morda oziroma kar zagotovo pa odgovorov seveda ne bo. Pohlep je namreč največkrat še kako gluh za vprašanja o moralni odgovornosti. (dk)
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
