Nora ruska popotniška avantura branilca Rodine Mitje Križana: 80 ur na poti, 7 časovnih pasov in pozna večerja ob štirih zjutraj
Tekst: David Klemenc. Vir fotografije: Rodina Moskva
Slovenski legionar Mitja Križan je pretekli konec tedna doživel zares nenavadno in izčrpajočo izkušnjo. S svojim klubom, moskovsko Rodino, se je odpravil na verjetno najdaljše prvenstveno gostovanje na svetu. Da bi prispeli v Habarovsk, kjer domuje tamkajšnji SKA (klub, ki je sicer širši javnosti bolj znan po svoji elitni hokejski selekciji, za katero je v ligi KHL v preteklosti uspešno nastopal Mariborčan Jan Muršak), so morali prečkati kar sedem časovnih pasov.
Mitja, sin nekdanjega slovenskega reprezentanta in pionirja igranja v angleški Premier League Aleša Križana, že tretje leto prebiva v ruski prestolnici. Moskve se je popolnoma privadil, njegovo znanje jezika pa je že tekoče. Seveda v pogovoru nismo mogli mimo vprašanja o stanju v tej prostrani državi, ki je pod strogimi sankcijami zaradi vojne v Ukrajini.
“Vse je popolnoma normalno, nobenih zapletov niti posledic. Če ne bi obstajala socialna omrežja in internet na splošno, sploh ne bi vedel, da se kaj dogaja,” je uvodoma svojo rusko avanturo za Planet nogomet opisal visoki branilec.
Križan: “Še jedli smo doma”
Kot nekdanjemu članu ljubljanskega Brava mu je najdaljše gostovanje predstavljala pot v Mursko Soboto k Muri. V primerjavi z epskim izletom na skrajni vzhod Rusije bi lahko prekmursko gostovanje opisali kot zanemarljiv mačji kašelj.
“V mojih časih pri Bravu smo bili kar štirje, ki smo živeli v Mariboru: jaz, Bajde, Jakšić in Flakus Bosilj. Tako smo se na treninge v Ljubljano vozili skupaj. Ko smo gostovali v Murski Soboti, so nas pobrali kar na avtocesti, tako da smo imeli le kakšnih 40 minut vožnje do Prekmurja. V Fazanerijo smo prispeli uro in pol pred tekmo, odigrali svoje in se po tekmi vrnili domov. Ne vem, če mi je vse skupaj vzelo pet ur; še jedli smo doma, tako da ni bilo nobenega postanka. Ko smo recimo igrali v Kopru, smo se z avtom pripeljali do Ljubljane, tam šli na avtobus, se vozili okoli dve uri do Obale in podobno kot v Murski Soboti odigrali tekmo ter šli nazaj. Smešno v primerjavi z ruskim prvenstvom,” je v smehu pripomnil 28-letni Mitja Križan.
Najdaljše gostovanje med slovenskimi drugoligaši je tisto, ko se srečata Jadran Dekani in lendavska Nafta. Zračne linije je med njima 233 kilometrov, po cesti pa klubski avtobusi prevozijo reci in piši “celih” 304 kilometre. V normalnih razmerah takšna pot z vsem vštetim vzame približno pol dneva. Med prvoligaši je razdalja skoraj identična, ko se pomerita Koper in Mura. No, kot razkrivamo v nadaljevanju, bi se v največji državi na svetu takšna razdalja malce v šali lahko imenovala “sosedski derbi”.
Če Dekančani ob najdaljšem obisku v ligi izgubijo približno 12 ur, so bili Moskovčani od doma odsotni kar 80 ur. Samo za primerjavo: če bi se nogometaši Rodine v Habarovsk odpravili s klubskim avtobusom, bi za pot v eno smer potrebovali nepredstavljivih 114 ur. Razdalja med rusko prestolnico in daljnovzhodnim zveznim okrožjem znaša 6171 km zračne linije, po cesti pa bi avtobus prevozil kar 8272 kilometrov. Še ekstremnejši primer je lanskoletni prvoligaš Baltika iz Kaliningrada; za pot na drugo stran sveta iz svoje enklave so morali premagati 7031 km zračne linije oziroma 9664 km po cesti.
Življenje po moskovskem času sredi Sibirije
Lanska izkušnja je bila za Križana še bolj stresna, letos pa so ubrali nekonvencionalen pristop. “Lansko sezono smo odšli na dan tekme, zgodaj zjutraj leteli osem ur, nekaj spali na letalu, po prihodu v mesto pa imeli le tri ure počitka v hotelu, odigrali tekmo in takoj leteli nazaj v Moskvo.” Letos so se zaradi pomembnosti tekme odločili za drugačno strategijo.
“Tekma je bila v soboto, mi pa smo leteli že v četrtek zvečer. Na letalu smo bili v poslovnem razredu, tako da smo lahko spali in prišli v Habarovsk spočiti. Tam smo imeli zanimiv režim – živeli smo po moskovskem časovnem pasu. Kosilo smo jedli ob 19. uri, večerjo ob 1. uri zjutraj, pozno večerjo ob 4. uri zjutraj, nato pa spali do poldneva. Na zajtrk smo šli pozno in trenirali, kot da smo v Moskvi na jutranjem treningu, saj je razlika sedem ur,” je razlagal bivši nogometaš belgijskega Lommla.
A kljub takšnemu pristopu, ki je zagotovo pripomogel k boljšemu počutju, takšna ekstremna razlika terja svoj davek. “Težko je zdržati takšen ritem, a je vseeno bolje, kot da bi se poskusili na hitro aklimatizirati in nato čez dan ali dva ponoviti isti proces doma. Telo je vseeno v šoku, malce smo bili zmedeni. Tudi igrati tam je težje, ni tiste tipične energije, pozna se utrujenost.“
Prav zato gre ekipi SKA ruska nogometna zveza nekoliko na roke z urnikom. Po vzoru severnoameriških profesionalnih lig (NBA, NHL) ekipa gostuje več dni na drugem koncu države, odigra tri tekme (povečini v okolici Moskve), nato pa se vrne na domač teren za tri zaporedna srečanja. “Habarovsk in Vladivostok sta drugačna od ostalega dela Rusije. Pozna se močan azijski vpliv ter bližina Kitajske in Koreje. Kot zanimivost – vozijo po levi strani, torej imajo avtomobili volan na desni,” dodaja Križan.
Grenko slovo v peti minuti podaljška
Kar se tiče samega razpleta tekme, je bilo glasu slovenskega nogometaša čutiti razočaranje. “Razočaranje je, ni pa tragedija. Po prvem polčasu smo vodili z 2:0, nato pa prejeli zadetek takoj na začetku nadaljevanja in nato še v peti minuti sodniškega podaljška. Oba domača zadetka sta padla z enajstmetrovke. Voziš se toliko časa, se trudiš, nato pa na koncu ostaneš brez zmage na takšen način,” je sklenil slovenski branilec, ki kljub bizarnim razdaljam ostaja pomemben člen moštva v ruski drugi ligi.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
