Srce parajoča izpoved Kevina Kampla: “Vsak dan obiščem bratov grob. Bil je moj mentor, moj najboljši prijatelj, moj svet”
Foto: Vid Ponikvar / Sportida
Nekdanji slovenski reprezentant je za nemški Bild prvič podrobno spregovoril o tragičnih razlogih, ki so ga prisilili v nenaden zaključek bogate kariere. Kevin Kampl je pri 35 letih kopačke obesil na klin, ker ga družina v tem trenutku potrebuje bolj kot nogomet.
Nogometni svet je bil presenečen, ko je Kevin Kampl v začetku januarja po 270 tekmah v Bundesligi in statusu legende pri RB Leipzigu nenadoma prekinil pogodbo in naznanil slovo. A razlogi niso bili nogometni. Bili so življenjski, boleči in osebni. Kampl je izgubil brata Sekija, ki je umrl star komaj 51 let, tragedija pa je nekdanjega vezista Bayerja, Dortmunda in Salzburga zlomila do te mere, da si življenja na zelenicah ni mogel več predstavljati. V intervjuju za nemški Bild je Kampl izlil dušo in opisal trenutke groze, ko je izvedel za bratovo smrt.
Klic, ki je za Kevina Kampla spremenil vse
Bilo je tik pred treningom. “Bil sem v sobi za fizioterapijo s Timom Wernerjem. Prejel sem klic žene mojega drugega brata. Rekla je, da Sekija ne morejo dobiti. Takoj sem odhitel na letališče,” se spominja Kampl. Ko je pristal v rodnem Solingenu, ga je na telefonu že čakalo najhujše sporočilo. “Odhitel sem v bolnišnico, pred katero je stalo 100 starih prijateljev. Uspelo se mi je še posloviti od Sekija. Bil je srčni infarkt. Vidiš brata ležati tam, s katerim si še teden dni prej z roko v roki praznoval rojstni dan na Mallorci. Takrat se ti podrejo tla pod nogami. Zadnja dva meseca in pol sta bila najhujša v mojem življenju.”
Bolečina je še vedno prisotna, Kampl pa uteho išče v vsakodnevnih ritualih. “Vsak dan sem na bratovem grobu in nekako še vedno ne morem povsem dojeti. Včasih še vedno mislim, da bo ravnokar prišel izza ovinka,” pravi Kampl in dodaja, da je bil brat zanj vse: “Oče, najboljši prijatelj, mentor, ki mi je kazal pot. Zadnjih deset let sva vse počela skupaj. Razumela sva se telepatsko.”
Tudi oče v kritičnem stanju
Odločitev za konec kariere je padla sredi novembra, ko sta z ženo obiskala Leipzig. “Pogledala sva se in rekla: ‘Morava domov.’ Kaj ti pomaga biti tukaj, če te drugje veliko bolj potrebujejo,” pojasnjuje Kampl. Poleg smrti brata ga namreč skrbi tudi zdravstveno stanje očeta, ki je kritično. “Oče je bil tik pred smrtjo brata na intenzivni negi, izgubil je tretjino krvi. Doživel je že več kapi. Zdaj spet izgublja kri, a noče več v bolnišnico. Zanj skrbi mama, prej je to vedno počel Seki. Tudi zanjo je to izjemno težko, v zadnjih mesecih se je postarala za deset let.”
Obžaluje, da s Slovenijo ni videl velikega tekmovanja
V pogovoru se ni mogel izogniti temi slovenske reprezentance. Za Slovenijo je zbral 28 nastopov, a se leta 2018, precej zgodaj, poslovil od državnega grba. Ali mu je danes žal? “To je nekaj, kar mi manjka. Malo mi je žal,” je iskreno priznal Kampl, a hitro dodal: “A gledano za nazaj je bila odločitev, da tako zgodaj končam z reprezentanco, pravilna. Bila je odločitev za moj gleženj. Časovno preprosto nisem mogel več usklajevati vsega z dvema majhnima otrokoma. Sem pa kljub temu ponosen na svojih 28 tekem za Slovenijo.”
Najboljši soigralec? Dani Olmo!
Kampl je svoji karieri prisodil šolsko oceno “prav dobro” (2 po nemškem sistemu, 4 po slovenskem), saj meni, da je iztisnil maksimum. Spomnil se je, kako ga je Ralf Rangnick leta 2017 prepričal, da ne odide na Kitajsko, kjer bi zaslužil petkrat več. “Rekel mi je: ‘Pri 25 letih ne smeš na Kitajsko, tega ne boš naredil,‘” se spominja Kampl.
O najboljšem soigralcu ni imel dvomov: “Dani Olmo. Bil je neverjeten, na prostoru, velikosti podstavka za pivo, je lahko preigral pet igralcev.” Za najtežjega nasprotnika pa je izbral Floriana Wirtza: “Ima tisto lahkotno aroganco v igri, a hkrati tisto prvinskost uličnega nogometa.”
Kaj sledi? Trener Kampl!
Čeprav je imel na mizi ponudbe iz Bundeslige, druge lige in Turčije, je z aktivnim igranjem zaključil. A nogometa ne zapušča. “Delam trenerske licence, zelo dobro si predstavljam sebe v tej vlogi. Govoril sem z Oliverjem Mintzlaffom. Bila bi lepa zgodba, če bi se kdaj vrnil v Leipzig. Tam se počutim doma,” je zaključil Kampl, ki je bil znan po svojih “odštekanih” pričeskah in številki 44, brez katere, kot pravi v šali, ni mogel dobro igrati. (žm)
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
