Iz junakov nazaj v povprečje: Matjaž Kek Sloveniji še drugič v karieri prinesel veliko tekmovanje in še drugič zapravil vse, kar je zgradil
Foto: Nik Moder / Sportida
Zakaj slovenska reprezentanca po uspehu vedno zdrsne v isto luknjo? Ko je Matjaž Kek pred dvema letoma Slovenijo popeljal na evropsko prvenstvo 2024, se je zdelo, da je selektor ponovno obudil čarobni dotik. Tako kot ob zgodovinski uvrstitvi na svetovno prvenstvo leta 2010. Toda dve leti pozneje je slika popolnoma drugačna. Slovenija je po seriji zelo, zelo slabih iger zakockala možnost preboja na svetovno prvenstvo 2026, Kek pa se bo moral znova soočiti z očitkom, ki ga je že slišal: zakaj pri njemu po velikem uspehu vedno sledi tudi gromozanski padec?
Obe Kekovi reprezentanci – tista, ki je leta 2009 šokirala svet z uvrstitvijo na SP 2010, in današnja, ki se je prebila na Euro 2024 – imata oziroma sta imeli skupni imenovalec: izjemen ekipni duh, organiziranost, živalsko borbenost in jasen cilj. Toda tako kot pred petnajstimi leti je tudi tokrat po največjem uspehu prišlo obdobje stagnacije. Namesto da bi iz uvrstitve na veliko tekmovanje zgradili trdne temelje za dolgoročni napredek, se je reprezentanca znova ujela v zanko samozadovoljstva.
Kek ostaja zvest svoji konzervativni filozofiji: obramba, disciplina, tranzicija. Sistem, ki je sprva deloval in vodil do uspeha, v naslednjih ciklih razkriva svoje omejitve. Ko je treba prevzeti pobudo, igrati napadalno in ustvarjati priložnosti proti zaprtim in na papirju slabšim oziroma enakovrednim tekmecem, Slovenija pogosto izgleda prazno in brez ideje. Kvalifikacije niso niz presenečenj, ampak preizkus prilagodljivosti. In Kekov sistem se v tem izpitu znova lomi in na koncu zlomi.
Benjamin Šeško je bil obraz preboja na Euro 2024, toda individualna kakovost ne more prikriti sistemskih težav. Ko tekmeci ustavijo enega igralca oziroma ko je ta izven forme ali celo odsoten zaradi poškodbe, Slovenija preprosto izgubi ostrino. Ni dovolj, da imaš talentirane posameznike; ekipa mora znati ustvarjati priložnosti, tudi ko glavni aduti ne zablestijo. In prav to ji manjka: kolektivna stabilnost, ne zgolj zanašanje na navdih.
Največji paradoks Keka je, da njegova moštva po uspehu izgubijo tisto, kar jih je tja pripeljalo – lakoto. Ko je Slovenija uresničila sanje in se uvrstila na Euro, se je energija spremenila: lovci so postali plen. Psihološka preobrazba iz avtsajderja v zmagovalca, ki bi morala slediti, se ni zgodila. Reprezentanca je v tokratni kvalifikacijah delovala utrujeno, brez pravega naboja, težkih nog in z občutkom, da je svoje že dosegla.
Euro 2024 je bil vrhunec Kekove druge ere. Prvič po več kot desetletju je Slovenija spet dihala z najboljšimi. A to bi moral biti začetek novega poglavja, ne konec zgodbe. Namesto da bi izgradili kontinuiteto, smo obstali v navidezni varnosti. Uvrstitev na veliko tekmovanje ni cilj, ampak izhodišče. Če ni jasne vizije, sledi isto kot po letu 2010: razpad sistema, razočaranje in vrnitev v povprečje. In ne pozabimo: po SP 2010 smo v dodatne boje pomagali Estoniji, zdaj Kosovu. Daleč od tega, da bi nas na kolena spravila velikana…
Poraz proti Kosovu bo ostal simboličen. Pokazal je, da Slovenija brez ideje, brez energije in brez zmagovalne miselnosti ne more več napredovati. Kek se je še enkrat znašel tam, kjer je že bil: pred zidom, z občutkom, da je izčrpal vse rezerve. Kot da se ne bi po Južni Afriki ničesar naučil…
Matjaž Kek je selektor, ki zna Slovenijo dvigniti, motivirati in popeljati do presežka, a več kot očitno tudi trener, ki po uspehu ne zna zgraditi naslednjega koraka. Njegova kariera na klopi slovenske reprezentance je kot sinusna krivulja: izjemni vzponi, nato neizogibni padci. Če se želi Slovenija izogniti večnemu krogu “čudeža in razočaranja”, mora presekati ta vzorec. Uspeh ne sme več biti naključje, temveč sistem. In dokler bo Kek ostal ujet v preteklost, bo prihodnost slovenske reprezentance znova polna istih naukov, ki jih nismo nikoli zares osvojili.
Kako torej naprej? Gor-dol. Spet gor? Ali morda – adijo?! (lb)
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
