To je bil trenutek, ko bi v Madridu iz žepov potegnili bele robčke: Dokončen fiasko! Slovenija ni izgubila tekme, izgubila je kompas

V Stožicah je bilo vse povedano. Brez besed. Tribune, polne gostujočih navijačev, domača reprezentanca pa brez odgovora. Slovenski nogomet ne potrebuje več opravičil, temveč novo energijo.

Čestitke reprezentanci Kosova in njihovim številnim navijačem, ki so v Stožicah ustvarili vzdušje, kot ga domači stadion že dolgo ni doživel. Njihova prisotnost je povedala vse: na tribunah so prevladovali gostje, medtem ko so slovenska sedišča samevala. Odgovor, zakaj, je preprost: ker imajo oni za koga navijati, mi pa tega občutka že dolgo nimamo več. Slovenski navijač ni izgubil ljubezni do reprezentance. Izgubil je vero v tisto, kar gleda. Nekoč so se za eno vstopnico prerivali po več tisoč ljudi, danes bi jih komaj polovico prepričal, da sploh pridejo. Vzdušje, ki je bilo nekoč ponos slovenskega športa, je izpuhtelo. Ostala je ravnodušnost.

V Madridu imajo svojo tradicijo. Ko navijači Reala niso več zadovoljni s trenerjem, med tekmo pomahajo z belimi robčki. V Sloveniji pa imamo drugačno navado: ko bi morali robčki plapolati, se vedno znova tolažimo, da saj bo bolje, da saj bo drugače. Kot da bi nekdo tam zgoraj med tistimi, ki odločajo, verjel, da smo slovenski navijači neka posebna vrsta nogometnih mazohistov. Nismo. In nikoli ne bomo. A včasih nas razmere prisilijo, da to vlogo sprejmemo, tako kot danes, ko smo gledali grotesko v belem, medtem ko so nogometaši Kosova v črnih dresih delovali kot brazilski selecao. Ne, ker so tako dobri. Mi smo bili slabi.

Za uspešno reprezentanco ne zadoščajo le kakovostni igralci. Teh ima Slovenija dovolj. Potreben je odnos. Harmonija med igralci in navijači, ki je že dolgo ni več. In zaupanje med selektorjem in moštvom, ki je oćitno že mesece na meji razpada. Namesto da bi Matjaž Kek iskal pravi stik z igralci, se je spet ujel v lastne in že videne zanke. Rezultat? Ekipa, ki se duši pod težo lastnih nesmislov. Zavirana, brez sape, brez energije.

Že oktobrski cikel je bil alarm, danes pa smo doživeli dokončen fiasko. Ne le rezultatski, ampak predvsem simbolni. Slovenija ni izgubila le tekme, izgubila je kompas. Zato naj Matjaž Kek na novinarski konferenci ne išče več alibijev. Slišali smo dovolj. Več kot dovolj.

Morda je tako ali tako še najbolje, da ne gremo na svetovno prvenstvo čez veliko lužo. Dolge poti, peklenska vročina, politična nestabilnost, draginja… Celo za parking bodo računali! kdo bi si to želel? Slovenski navijači bomo raje uživali po starem: ob morju, v kaki konobi, z nogometom na televiziji in s kozarcem vina v roki. Pa kockaste bomo gledali…

Matjaž Kek je Sloveniji dvakrat dal veliko. A zdaj je bolj kot ne jasno, da nima več kaj dodati. Njegova zgodba se je zaključila. In to ni misel, ki so jo rodile zloba, kritika, maščevalnost. Rodilo jo je spoštovanje. Spoštovanje do doseženega. Toda hkrati je še kako prisotna misel, kaj vse bi ta reprezentanca še lahko bila. Slovenski navijači ne zahtevajo čudežev. Želijo si samo občutka, da imajo za koga navijati. (dk)

Avtor: Uredništvo Planet nogomet

Reprezentanca

#matjažkek

#svetovnoprvenstvo