KOLUMNA: Ljubljanska garderoba, ki spominja na tiste prve črno-bele filme iz 20. let prejšnjega stoletja, torej slika je, zvoka ni
Tekst: David Klemenc. Foto: Blaž Weindorfer / Sportida
Suvereni zmagi ljubljanske Olimpije in Celjanov ter nekoliko manj “ziheraška” igra Maribora, a prve tri točke vseeno potujejo z vijoličastimi na Štajersko. Obeti ob začetku novega evropskega tedna niso slabi…
Ljubljančani so v Kidričevem – podobno kot proti Andorcem – za zmago potrebovali 25 minut. Medtem ko je bila evropska tekma eno samo rahljanje živcev lastnim privržencem, je bilo v prvenstvu drugače: po manj kot pol ure so zmaji vodili že s 3:0, nato pa v drugem polčasu rutinirano pripeljali tekmo do konca. Če se odnosi na relaciji trener–igralci normalizirajo, saj že vrabci na vejah čivkajo o stanju v garderobi, ki spominja na tiste prve črno-bele filme iz 20. let prejšnjega stoletja, torej slika je, zvoka ni, bodo Ljubljančani trd nasprotnik prav vsakemu.
Celjani so s prevetreno začetno enajsterico pokazali, da kljub razumljivi odsotnosti nekaterih najboljših premorejo dovolj širok kader, da premagajo solidne Radomljane tudi z nekaterimi mladimi in manj mladimi, ki sicer niso v prvem planu Alberta Riere. S tem, kar so tokrat pokazali, so lahko navijači upravičeno optimistično razpoloženi pred potjo v vročo Larnako.
Mariborčani z igro morda res niso zadovoljili apetitov svojih petičnih navijačev, a na koncu dneva šteje zmaga – in tako trem točkam kot podarjenemu konju se ne gleda v zobe. Na nasprotni strani so jim stali živahni Domžalčani, pa tudi Turek na vijolični klopi ni udaril z vsemi topovi … Pričakovati, da bo igra popolna že po le peščici odigranih tekem, ko še ni prave simbioze med novim trenerjem in ekipo, je utopično.
Sam sem mnenja, da je Tugberk Tanrivermis človek, ki si zasluži priložnost in podporo Ljudskega vrta. Naj vas spomnim na sezono 22/23, ko so Green Dragonsi že pred prvim treningom vdrli na novinarsko konferenco in podili Alberta Riero, ta pa se jim je po koncu sezone “zahvalil” z dvojno krono. Toliko v razmislek.
Kaj pričakovati od evropskega tedna? Nisem jasnovidec, a bom dal polno podporo in držal pesti za vse tri naše ekipe. Ljubljančani ne bi smeli imeti težav v Andori, pa tudi če so tam natakarji, gasilci in poštarji na domačem terenu s pirovo zmago premagali nekdanjega evropskega prvaka FCSB.
Lepo zapolnjen Ljudski vrt bi moral biti 12. igralec proti Paksiju, ki ni noben “bavbav”. Če bodo Štajerci sestavili dober prvi polčas in relativno hitro izničili zaostanek s prve tekme, napredovanje ne bi smelo biti vprašljivo.
Najtežje delo čaka četo Alberta Riere, a ravno takšne tekme so tiste, na katerih se grofje izkažejo. Če je kdo mojster svojega poklica, je to Španec, in verjamem, da je preštudiral taktiko do zadnjega milimetra. Naj bo to neposredno napredovanje ali po enajstmetrovkah – čisto vseeno, jaz verjamem vanje.
In ja, tudi Koper igra v četrtek povratno tekmo, a to poglavje je že zaprto, zaključeno, pozabljeno. Mislim, da za napredovanje in zmago z 8:0 niti Manchester City ne bi bil sposoben odigrati takšne tekme.
Je pa nekaj zagotovo – Koprčani ne morejo več odigrati tako nesrečne tekme, kot tudi Norvežani ne morejo biti dvakrat zapored tako dominantni. Če bi bil stavničar, bi igral na “fiks enko”, saj se bodo rumeno-modri na vsak način želeli odkupiti navijačem in se dostojno posloviti od letošnje Evrope. No, seveda tudi denarna nagrada za zmago ni zanemarljiva.
Po drugi strani pa bodo Norvežani to srečanje zagotovo vzeli bolj ležerno in ne bodo brezglavo napadali. Le formalno bodo prišli odigrat, brez pravih ambicij. Teren bo zanje zahteven, saj niso vajeni naravne podlage, čaka pa jih še kopica tekem – tako v Evropi kot v domačem prvenstvu – zato res ni pričakovati, da bodo šli na 100 %. Prej na 50 %. Pa še to – mogoče niti ne. Štiri tekme, štiri zmage… No, pa dajmo probat!
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
