KOLUMNA: Vse, kar je Olimpija v zadnjih letih gradila, je na obeh uvodnih evropskih preizkušnjah spustila v školjko in potegnila vodo
Tekst: David Klemenc. Foto: Vid Ponikvar / Sportida
Poraz se od poraza razlikuje. Roko na srce – izgubiti proti Kairatu ni nek nogometni harakiri, a vendarle lahko boli vse, ki jim je Olimpija blizu. Boli pa predvsem tiste navijače, ki so se v zadnjih letih kar razvadili in so jim evropski uspehi postali nekaj samoumevnega. Je ta poraz eden tistih, ko se po jutru dan pozna in prinaša sila klavrno sezono? Ali le slab dan, kar si – tako kot verjetno celotna slovenska nogometna javnost – vsi le želimo? Pustimo se presenetiti…
Naslednji evropski nasprotnik bo (skoraj zagotovo) andorski Inter Club d’ Escaldes, ki bi za naše nogometaše moral biti plitek potok in najbolj idealen možni popravni izpit za Jorgeja Simaa. A tudi njih – pa čeprav gre za Andoro – ne smemo jemati preveč neresno. Naj spomnim na presenetljivi debakel lanskega krvnika Olimpije Borca, ki je doma z neverjetnih 1:4 klonil proti prav tako andorski Santa Colomi. Saj veste – tisti natakarji, poštarji, gasilci, ki trenirajo trikrat tedensko po službi…
No, pa se vrnimo še malo k almatijski antinogometni propagandi. Navijači želijo odgovore – tiste konkretne. Ne želijo alibijev ali diplomatskih floskul. Jasno je le nekaj: vse, kar je Olimpija v zadnjih letih gradila, je na obeh uvodnih evropskih preizkušnjah spustila v školjko in potegnila vodo. Pa naj se reši, kdor se lahko. Na tej tekmi – ponovno, roko na srce – nihče. Še najmanj pa gostujoči strateg.
Po eni strani je seveda bolje, da namesto iskanja krivcev poiščemo rešitve za prihodnost. A vseeno menim, da mora nekdo prevzeti odgovornost. Naj bo to trener in njegov štab, naj bodo to danes zelo nerazpoloženi igralci ali pa uprava z roko na srce katastrofalnim prestopnim rokom – tako vhodnim kot izhodnim.
Razumemo rekordni prodaji Marcela Ratnika in Raula Florucza, a se je vseeno zdelo, da se je klub prenaglo odpovedal Sualeheju, Jorgeju Silvi in Lasickasu – da o trenerju Victorju Sanchezu sploh ne govorimo, pa čeprav so bile njegove finančne zahteve morda res visoke.
Nato pa prihodi neznanih tujcev, rekordni prestop Mitrovskega iz Varaždina, ki na prvi pogled ni upravičil niti desetih odstotkov odškodnine, in nerazumljivo visoki finančni apetiti za Matevža Vidovška, ki za zdaj ni prinesel nobene koristi. Posledično se na golu znajde neizkušeni Gal Lubej Fink, ki ne zdrži pritiska – in potop v Kazahstanu je bil neizbežen…
Na koncu pa vendarle ne moremo mimo – po mojem mnenju – prihoda popolnoma neizkušenega trenerja. To se, seveda, najbolj pokaže pri postavi, kjer se na položaju levega bočnega znajde Alex Blanco, medtem ko domača okrepitev, Jošt Urbančič, obsedí na klopi. Da bo cirkus še večji: v 80. minuti na gostovanju izgubljaš z dvema zadetkoma razlike in menjaš igralca. Devetindevetdeset odstotkov trenerjev bi v igro poslalo ofenzivce, samo mi pa pošljemo… levega bočnega branilca.
Draga Olimpija, kljub vsemu verjamem v vas. Demantirajte me. Dokažite, da je bil to le slab dan in da trener potrebuje še kakšen mesec za popolno aklimatizacijo. No… naj bodo tudi lanski evropski milijoni in tisti od Ratnika ter Floruczsa pravilno investirani. Dva ali trije kakovostni igralci tej ekipi zagotovo ne bi škodili…
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
