#sašakolman #ženskinogomet

Selektor ženske reprezentance Saša Kolman v intervjuju za Planet nogomet: “Tam so samo ribe in ovce! Pa večino časa dežuje…”

Objavljeno 21. junija 2025 21. junija 2025

Tekst: David Klemenc. Foto: Luka Vovk / Sportida

Slovenija, Ferski otoki, Avstralija, Španija, Emirati in nazaj Slovenija – pot, ki ga je dobesedno popeljala skozi celotni svet in ga vrnila domov, na mesto, ki ga, kot sam pove, ni nikoli pričakoval. Saša Kolman, selektor slovenske ženske reprezentance, ki je tik pred odhodom na turnejo po Avstraliji obiskal še Planet nogomet, je uvodoma v intervjuju brez dlake na jeziku razkril in priznal, kako je prišlo do prevzema te funkcije, ki jo je vrsto let zasedal Borut Jarc.

“Povsem iskreno – nisem nikoli razmišljal, mislil ali pričakoval, da se bo kariera obrnila v to smer,” je za Planet nogomet uvodoma poudaril Saša Kolman in slikovito opisal, kako se je zgodilo, da je nastopil delovno mesto selektorja slovenske ženske nogometne reprezentance: “Po koronskem obdobju, ko sem se vrnil iz Emiratov, sem po nekaj mesecih brezdelja dobil ponudbo Nogometne zveze Slovenije, povabili so me, naj se jim pridružim kot inštruktor v oddelku za usposabljanje nogometnih trenerjev. Delal sem večinoma v pisarni, kar je vse lepo in prav, a mi je manjkalo igrišče. Ko so me vodilni pri NZS kontaktirali glede tega odprtega delovnega mesta, sem bil pač takoj za. Enostavno, moral sem nekaj delati, želel sem se ukvarjati s trenerskim poklicem.”

Nikdar pa si ni mogel misliti, da bo postal selektor ženske reprezentance. Pomislekov je bilo pred vstopom v ženski nogomet kar nekaj. “Opozorili so me že na začetku. Tako ljudje iz nogometnih krogov kot novinarji, da gre za specifično službo. Jaz sem vsem odgovoril: nogomet je nogomet, žoga je žoga. No, zdaj, po dveh letih na klopi, vem, kaj so mislili. Delati z ženskami je res specifično delo, a to nikakor ni mišljeno kot kritika – ravno nasprotno,” je nadaljeval Saša Kolman.

41-letni strokovnjak je svojo nogometno pot sicer začel v domačem Tolminu, nato pa je sledila prava mala odisejada po Sloveniji in Evropi: “Iz Tolmina sem odšel v Gorico, nato odigral nekaj tekem v slovenski prvi ligi v dresih Nafte in Primorja, bil v španski četrti ligi in eno leto na Ferskih otokih, kjer se je z zanimivo prigodo tudi začela moja trenerska pot.”

Saša Kolman je prve trenerske korake naredil na oddaljenih Ferskih otokih, kamor je odšel kot nogometaš, a se nato po sili razmer usedel še na klop.

Klub Suduroy prihaja z najjužnejšega otoka na Ferskih otokih in je popolnoma odvisen od ribiške industrije. So obdobja, ko posel cveti, in obdobja, ko temu ni tako – ravno v takem času se je severnoprimorski trener znašel tam. “Nismo imeli denarja, bili smo praktično obsojeni na izpad. Trener je hitro razumel situacijo in odstopil. Ker sem imel trenersko licenco, so me vodilni v klubu prosili, če bi prevzel vlogo igralca-trenerja. To je bil začetek moje trenerske poti. Bil sem tudi najmlajši trener v prvi ligi v Evropi, kar si štejem v čast. Ta izkušnja mi je pripomogla tudi k pridobitvi A-licence. Prvi mesec je bilo še zanimivo, a ko si dlje časa tam, te začneta mučiti dolgčas in monotonost. Tam so samo ribe in ovce! Pa večino časa dežuje,” je zanimivo, a ne najbolj prijetno obdobje svojega življenja opisal Saša Kolman.

Saša Kolman: “Imel sem nekaj prihrankov…”

Kar se je začelo dokaj po naključju, ga je danes pripeljalo res daleč – ne more se vsak pohvaliti, da je selektor reprezentance svoje države. A Saša Kolman pravi, da je vedno vedel, da želi biti trener: “Igral sem nogomet, a nikoli nisem imel nekih velikih ambicij kot nogometaš oziroma se pretirano trudil. Medtem ko so soigralci sanjali velike in odmevne kariere, sem jaz že v štartu čutil oziroma vedel, da si želim postati trener.” Za zdaj se nad tem, kako mu gre v vlogi trenerja, res ne sme pritoževati. Ženska izbrana vrsta preživlja zlato obdobje, ravnokar se je prebila v najvišji rang lige narodov.

A da je Saša Kolman prišel tako daleč, je dejansko prepotoval praktično ves svet. Načrtno. Pri 30 letih si je zaželel eksotike oziroma države, kjer nogomet ni na prvem mestu. Kolebal je med Kanado in Avstralijo, ravno tedaj pa je bila Avstralija v nogometni evforiji ob prestopu Alessandra Del Piera v Sydney FC. In odločitev je padla: na vrat na nos v deželo tam spodaj: “Nisem poznal nikogar, nisem vedel, kaj delam ali kam grem. Samo usedel sem se na letalo in odšel. Imel sem nekaj prihrankov, s katerimi sem se preživljal, ko sem prispel. Pošiljal sem prošnje v vse mogoče klube in na koncu dobil službo kot trener najmlajših v kultnem South Melbourne. Gre za klub, v katerem je bil trener legendarni Madžar Ferenc Puskas in katerega legenda je tudi Ange Postecoglou.”

Kot trener avstralskega kluba South Melbourne je Saša Kolman na prijateljski tekmi s 3:0 premagal Guangzhou R&F. Trener slednjega Dragan Stojković je bil po tekmi tako besen, da se ni želel rokovati s Slovencem. Slednji je med vodenjem kluba iz Avstralije spoznal številne znane nogometne obraze, med drugim kultnega Roberta Carlosa.

Kar pet let je preživel tam spodaj, z vmesnim krajšim postankom v akademiji Alavesa, in prišel do mesta prvega trenerja: “Od U8 in U10, pa vse do članske ekipe – v petih letih! Začel sem na dnu, a se nisem predal, kar se je na koncu obrestovalo.” Sledila je vrnitev domov in delo pomočnika v Gorici – najprej Miranu Srebrniču, nato Nerminu Bašiću. Ob koncu sezone je bil dežurni gasilec, a je bilo tedaj že prepozno in Gorica je doživela enega od številnih izpadov v zadnjih sezonah: “Po tej slovenski avanturi sem bil povabljen v Dubaj kot trener v akademijo Reala iz Madrida. Ostal sem samo eno sezono. Korona ni ravno delala v prid nogometu… Nato pa, kot že rečeno, domov in na NZS.”

Po dveh letih na čelu ženske reprezentance lahko že pove kaj več o tem – zanj sploh na začetku povsem novem – svetu: “Par mesecev sem se lovil, če sem povsem iskren. Težko je bilo na začetku. Tudi predsednik Radenko Mijatović me je opozoril, da so to pač punce in da ni isto, kot delati s fanti. A ko smo se – po domače povedano – ‘ulaufali’, je bilo dosti lažje. Lepo se da delati z njimi, veliko bolj se razumejo in poslušajo, najlepše je to, da so zelo, zelo motivirane. Začetki so bili nogometno slabi, nikakor nismo mogli do gola, zato menim, da je bil izpad v ligo C koristen. Imeli smo lažje nasprotnice (Moldavija, Latvija, Makedonija), kjer so punce dobile prepotrebno samozavest, kar se je pokazalo, ko smo se uvrstili v ligo A – in to v zelo močni skupini.”

Preberi več

Saša Kolman slovenke — Foto: Luka Vovk / Sportida

Čeprav slovenski ženski nogomet napreduje, še zdaleč ni na ravni številnih drugih držav. Saša Kolman se je dotaknil Irske, nasprotnice v zadnji ligi narodov, ki je morala po 6 tekmah priznati premoč prav Sloveniji. “Irke so na tekmo v Slovenijo prišle s privatnim letalom, poleg igralk je na pot odšlo še, reci in piši, 40 oseb iz spremljevalnih služb! Na klopi so imele pet prenosnikov, med tekmo je bilo na tribuni še nekaj analitikov. Zahtevale so kar štiri garderobe na stadionu.” Pogoji, kakršnih verjetno nima niti naša moška A-reprezentanca, kaj šele dekleta…

Kaj pa prihodnost? Upajmo, da je za ženski nogomet pri nas svetla… “Zagotovo je. Mislim, da se imajo slovenski ljubitelji nogometa česa veseliti. Imam mlado ekipo, ki bo zagotovo še nekaj let ostala skupaj in posledično lahko samo napredovala. Menim, da sanje o velikem tekmovanju v prihodnosti niso tako nerealne. Ciljali smo na obstanek v ligi B, pa smo na koncu napredovali. Zaupam puncam, vesel sem, da sem sprejel ta izziv, in se še bolj veselim velikih dosežkov v prihodnosti,” je pogovor za Planet nogomet tik pred vrnitvijo v Avstralijo, kjer Slovenijo čakata dve prijateljski tekmi, zaključil Saša Kolman.