Kako je Kek postal kralj Matjaž: Mojster, ki se je naučil, kako preigrati usodo, in strokovnjak, ki odpira vrata do nogometnega raja

Objavljeno 21. novembra 2023 5. junija 2024

Foto: Vid Ponikvar / Sportida

Ni ne Hans Christian Andersen ne eden izmed bratov Grimm. Kljub temu se potepa po svetu in spiše pravljico, kjerkoli se pojavi. Ali v Sloveniji ali na Hrvaškem. Ali z afriškim ali z nemškim pridihom. A čeprav je v marsikaterem pogledu večji od številnih in dejansko čisto pravi velikan, je še naprej preudaren, resen, hvaležen in ponižen, predvsem pa realen, da bi bil težko bolj. Njegovo ime je Matjaž Kek.

Tako in še kako bi se dalo opisati slovenskega selektorja, ki je kot prvi na veliko tekmovanje popeljal dve različni generaciji slovenske izbrane vrste. Na Rujevici ga medtem častijo kot boga, saj mu je uspelo, kar ni pred tem še nikomur, tudi v rodnem Mariboru, kjer je odraščal streljaj od tamkajšnjega hrama nogometa, pa uživa zvrhano mero spoštovanja.

Njegova trenerska pot se je, kako zanimivo, začela pisati leta 2000, ko je Slovenija sploh prvič zaigrala na velikem tekmovanju. A Matjaž Kek je bil tedaj še daleč, daleč stran od velikega odra. Začel je kar v domačem Ljudskem vrtu, praktično čez cesto od svojega doma. V Mariboru je ostal štiri leta, doživel in marsikaj sladkega in marsikaj grenkega, po slovesu od vijoličastih pa izginil precej stran od oči nogometne javnosti. Lotil se je selektorskega dela, toda skorajda pri dnu. Najprej je vodil selekcijo do 15 let, nato še izbrano vrsto do 17 let.

Leta 2007, ko je bila Slovenija že precej na psu, je prišla nepričakovana ponudba, ki ga je zaznamovala za celotno življenje. 3. januarja tistega leta je bil imenovan za selektorja članske izbrane vrste, ki je bila v tistem trenutku daleč stran od ravni, na kateri jo je svojim naslednikom pustil Srečko Katanec. Kek je debitiral mesec dni kasneje na prijateljski tekmi z Estonijo, nato še istega leta skorajda ostal brez službe, a se na koncu dvignil kot Feniks iz pepela in Slovenijo popeljal na več kot 8000 kilometrov dolgo popotovanje do juga Črne celine.

Čeprav je bil v nekem trenutku tako nepriljubljen, da je večina navijačev zahtevala njegovo glavo, je postal … kralj Matjaž! V njegovem Ljudskem vrtu je padel veličastni ruski medved, v Južni Afriki je Slovenija premagala Alžirijo in prišla do svoje prve in edine zmage na velikih tekmovanjih, s Kekom na klopi pa se je reprezentanca povzpela tudi vse do 15. mesta na lestvici FIFA. Nihče je ni popeljal višje.

Vsake pravljice je seveda nekoč konec in tiste Kekove prve na klopi Sloveniji je bilo relativno hitro. V kvalifikacijah za Euro 2012 je šlo vse narobe, za nameček je prišel še Aleksander Čeferin in zgodba je bila zaključena. Prišel je Slaviša Stojanović, Matjaž Kek pa odšel na noro popotovanje, ki mu je prineslo vse in še več.

Matjaž Kek in Miran Pavlin — Foto: Vid Ponikvar / Sportida

Sprva je zatočišče našel na Srednjem vzhodu, natančneje v Savdski Arabiji, kamor je odšel vrsto let pred Cristianom Ronaldom. Kek je tam prevzel Al Ittihad, za katerega danes igra Karim Benzema, toda avantura je bila kratka. Na letališču so ga Arabci sprejeli s šopkom rož, ko je odšel, slednje še niso povsem ovenele… Kek je tedaj spoznal, da ni vse zlato, kar se sveti… Sledila je pogumna odločitev – skok na sosednjo Hrvaško. Janez je prišel med kockaste. “Kaj nam bo nek Slovenec pametoval,” si je verjetno mislil marsikdo. Pa je Matjaž Kek pokazal, kako se streže rečem. V pristaniškem mestu se je s svojimi nekdanjimi varovanci v sezoni 2013/14 prebil v skupinski del lige Europa in tri sezone kasneje osvojil še prvi državni naslov v zgodovini kluba. Oktobra 2018 je odstopil z trenerskega mesta Rijeke, bil kot najbolj priljubljen Slovenec na Hrvaškem tako ali drugače nekajkrat kandidat in za Dinamo in Hajduk, toda ni odšel ne v Zagreb ne v Split. Kralj Matjaž se je vrnil nazaj domov. Dokončati nedokončan posel.

Leta 2018 je spet vrnil na klop reprezentance in prišel kot odrešenik. V očeh javnosti je bil skorajda edini, ki bi lahko prebudil zaspano reprezentančno princesko. Zdaj že vemo, kako se je zgodba končala – uspelo mu je. A ni bilo vedno lahko.

Najprej je slovensko izbrano vrsto po neuspehu v kvalifikacijah za Euro 2020 popeljal v drugi kakovostni razred lige narodov, sledile so še ene neuspešne kvalifikacije za preteklo svetovno prvenstvo v Katarju in nato slab začetek v ligi narodov. Ko je kazalo, da se mu že trese selektorski stolček, se je nenadoma vse spremenilo. Matjaž Kek je spet “predriblal” usodo in postal heroj. Slovenija je na preostalih štirih tekmah omenjenega tekmovanja ostala neporažena in obstala v drugem kakovostnem razredu. Kar je sledilo, je po vsej verjetnosti seglo že dovolj daleč, da ne potrebuje podrobnega opisa, dejstvo pa je, da bo selektor na evropskem prvenstvu prihodnje leto lovil nov mejnik v zgodovini slovenskega nogometa, katerih je sicer postavil že mnogo. A jih je še dovolj. Preboj iz skupinskega dela velikega tekmovanja?