Pretresljivo pismo slovenskega nogometnega funkcionarja: “Oče je sinu rekel, naj mi j**e mater. Ne bom več tiho. Povedal bom vse!”

Starši so lahko v svetu športa ali največja opora ali še večje breme. Zgodba o starših v svetu športa bi bila brez dvoma bolj zanimiva od vseh dosežkov Lionela Messija in Cristiana Ronalda skupaj. Le da bi še kako spominjala tudi na tragične zgodbe Paula Gascoigna, Georga Besta in drugih, ki so zavozili talent. In življenje.

Na naše uredništvo se velikokrat obrnejo prav starši. Največkrat s kakšno željo. Da bi pomagali. Pohvalili. Dali zagon in motivacijo. To tudi z veseljem storimo. Tokrat nam je pisal nogometni funkcionar. Vzel si je čas. Dal si je duška. In povedal je, kar je treba povedati. Torej to, da so starši velikokrat tudi breme. In kompas, ki kaže v napačno smer.

Prejeto odprto pismo znanega slovenskega nogometnega delavca Rafaela Korena iz Ivančne Gorice objavljamo v celoti. Brez sodbe in komentarja, saj ob vsem tem dejansko sploh nista potrebna…

ODPRTO PISMO

Starši, kot gledalci tekem in treningov otrok, postajate največji problem otroškega in mladinskega nogometa – ne leti pa to na vse… V nogometu sem prisoten že skoraj celo življenje – najprej kot igralec, kasneje kot funkcionar. Doživel sem že marsikaj, a to, kar se je zgodilo na tekmi 1. lige kadetov MNZ Ljubljana med NK Ivančna Gorica in NK Dob, zahteva odločen javni odziv. Še zdaj ne morem verjeti lastnim očem in ušesom, kaj sem danes doživel.

Na tekmi nisem nastopal z višjih funkcionarskih pozicij, ampak sem opravljal volontersko delo – bil sem vodja prireditve in vodja klubskih redarjev. Za ograjo se je zgodila popolna izguba – osnovnega obnašanja. Eden od gostujočih staršev je skoraj celoten drugi polčas neprekinjeno preklinjal, grozil in žalil sodnika, igralce…

Njegova ekipa je zgubljala tekmo. Ko smo ga po koncu tekme poskušali umiriti, se ni zaustavil. Nadaljeval je z grožnjami mladoletnim domačim igralcem, sodnikom, nam redarjem in nasploh prisotnim. Ko sem ga kot vodja redarjev mirno pozval k kulturnemu obnašanju in naj neha groziti ter ustvarjati napetost, me je vprašal, kako bi reagiral jaz, če bi mi 15-letnik “j***l mater”. Odgovoril sem mu, da ne bi reagiral in da bi se temu nasmejala tudi moja pokojna mati.

Nato je sledilo dno vzgoje: ta isti oče je stopil do svojega sina, ki ni igral tekme in mu dejal: “Sine, j**i mu mater”. Otrok me je pogledal direktno v oči in mi izrekel: “J***m vam mater!” Trener gostujoče ekipe, ki je bil med tekmo prav tako izključen, je vse skupaj le nemo opazoval in s tem tako dejanje po mojem razmišljanju tudi tiho podpiral, ravno tako še nekaj staršev gostujoče ekipe. Še sedaj, ko to pišem ne morem verjeti…

Po tekmi me je poklicala mama našega igralca. Bila je čist zgrožena nad videnim in slišanim ter me v stiski vprašala: “Kaj se da storiti, da do tega ne bi več prihajalo?”

Sem dolgoletni predsednik NK Ivančna Gorica, tretji mandat, podpredsednik MNZ Ljubljana in od nedavno tega še član Izvršnega odbora Nogometne zveze Slovenije, a navkljub vsem tem funkcijam sem ji moral priznati resnico: ODGOVORA NIMAM. Če na tribuni odpovejo osnovna vzgoja, spoštovanje in človeškost, so vsi naši pravilniki in funkcije v nogometu nemočni.

Kljub temu ne bom molčal:

• • Podal bom izjavo disciplinskemu sodniku in zvezi, da se kršitve uradno obravnavajo.
  • Podajam tudi to izjavo za javnost, da ljudje slišijo, kaj se dogaja, in da se morda v kom kaj premakne.
  • Ukrepal bom tudi znotraj našega kluba – pometli bomo tudi pred lastnim pragom in sankcionirali neprimerne izjave posameznih naših igralcev, saj moramo biti tudi sami za zgled.

Apel tudi tihi večini staršev iz gostujočega kluba:

• • Vaš molk daje moč takim nepravilnostim…

Obračam se na vse starše nogometašev, tudi naše. Večina vas je športnih, strpnih, realnih in vzornih. Vendar dokler boste ob takšnih izpadih posameznikov molčali in gledali stran, se stvari ne bodo spremenile. Tudi vi morate v svojih vrstah jasno obsoditi tako obnašanje in postaviti meje. Naj bo ta dogodek poučen za vse nas, za starše, za celotno družbo, predvsem pa za otroke. Otroci prihajajo na igrišče, da se zabavajo, učijo in uživajo v igri ter mogoče nekega dne uspejo. Ne dovolimo, da jim posamezniki vzamejo veselje do nogometa in mečejo slabo luč na njih in nogomet, vem pa, da se to dogaja tudi v ostalih športih, ne samo v nogometu.

Že dolgo staršem ponavljam eno in isto resnico: bistvo otroškega in mladinskega nogometa ni v tem, da vaš sine prek nogometa finančno uspe ali postane profesionalni zvezdnik ter da mora vse tekme na vsak način igrati in vse zmagati. Bistvo je, da zraste v stabilno in močno osebo, da ne podleže danes vse več prisotnim substancam, da postane – dec po domače. Če pa uspe, bomo veseli vsi. Ko je otrok oškodovan zaradi napačne sodniške odločitve ali ko zaradi odločitve trenerja obsedi na klopi, če trener dvigne glas, to ni tragedija. Takšne preizkušnje otroka ne bodo ošibile – ojačale ga bodo, ga ‘updatele’ in ga pripravile na resnični svet, ki ga čaka zunaj igrišča.

Fuzbalplac je poligon za življenje. Zato jih ne zavijajte v vato in ne bijte bitk namesto njih. Dovolite jim, da skozi vzpone in padce na igrišču odrastejo v ljudi, pripravljene na vse, kar jih v življenju še čaka, vi pa samo s športnim navijanjem in spodbujanjem k športu, tlakujte njegovo pot.

Rafael Koren – nogometni funkcionar

Avtor: Uredništvo Planet nogomet

Novice