Pogled od zunaj – Boris Yakubovskiy: Zakaj slovenski vratarji kljub vrhunski atletiki velikokrat trčijo ob ‘stekleni strop’?

Že nekaj let delujem v Sloveniji kot trener vratarjev. V tem času sem imel priložnost delati tako s članskimi vratarji (NK Svoboda, NK Dekani) kot tudi z mladimi v selekcijah od U15 do U19 (vključno z NK Celje). V Sloveniji sem opravil šolanje za licenci UEFA B in UEFA GK B, kar mi je omogočilo, da sem podrobno spoznal slovenski nogometni sistem in njegovo realnost.

Moja osebna pot izhaja iz ruske vratarske šole, saj sem mladost preživel v akademiji Dinama iz Moskve (kluba Leva Jašina), še danes pa redno spremljam vratarske seminarje v Rusiji. Ta kombinacija dveh različnih svetov mi omogoča zanimivo primerjavo.

Izjemen temelj, ki mu ni para

Vsi vratarji, s katerimi sem sodeloval v Sloveniji, od U17 do članov, imajo eno skupno točko: so v izjemni fizični pripravljenosti. Vse specifične vratarske vaje izvajajo natančno, hitro, energično in z visoko stopnjo mobilnosti, koordinacije ter odrivne moči. Ob opazovanju dela svojih kolegov v klubih in ob poslušanju predavateljev na seminarjih Nogometne zveze Slovenije (NZS) vidim, da se vidiku fizičnega razvoja posveča ogromna pozornost. In to je popolnoma pravilno – brez vrhunske atletike ni vrhunskega vratarja.

Slovenska nogometna javnost upravičeno visoko ceni svojo vratarsko šolo. Primera Jana Oblaka in Samirja Handanovića sta neizpodbiten dokaz, da Slovenija rojeva izjemne talente. Vendar pa njuni zgodbi hkrati potrjujeta še nekaj: oba sta slovenski prostor zapustila zelo zgodaj (med 17. in 20. letom). Slovenija jima je dala popoln fizični in karakterni temelj, elitno taktično nadgradnjo in branje igre pa sta dobila v tujini (v Italiji in na Portugalskem) pod vodstvom tamkajšnjih strokovnjakov.

Kje nastanejo sistemske vrzeli?

Ko k meni pride nov vratar (od selekcije U17 do članov), lahko z visoko stopnjo verjetnosti vnaprej napovem, katere igralne situacije mu bodo povzročale največ težav. Ne gre za to, da fantje ne bi imeli želje ali talenta. Težava je v tem, da pogosto ne poznajo teoretičnega algoritma dejanj v določenih situacijah, saj so te situacije v procesu treninga redko ali nepopolno modelirali.

Seznam teh tipičnih vrzeli, s katerimi se redno srečujem, obsega naslednje točke:

• • Udarci z razdalje 7–9 metrov: odsotnost jasnega algoritma ukrepanja in obveznih pravil.
  • Pozicioniranje v odvisnosti od razdalje: pomanjkanje dinamike v gibanju glede na premikanje žoge in napadalca.
  • Igra ob predložkih/podajah ob tleh: osnovna pravila in pozicioniranje v vratih.
  • Igra pri podajah iz globine (sweeper-keeper): postopek ravnanja, pravila za izbiro položaja, splošna pripravljenost na takšne situacije.
  • Igra s šibkejšo nogo in igra pod pritiskom: pomanjkanje samozavesti in tehnične kulture podaje.
  • Igra pri prestrezanju različnih vrst podaj, vključno z igro pod pritiskom. Pozicioniranje v vratih pri različnih vrstah podaj in v različnih situacijah.
  • Igra pri udarcih iz neposredne bližine in v situacijah ena na ena. Izbira rešitve. Postopek ukrepanja.

Poudariti moram, da ne govorim o vseh vratarjih brez izjeme. Vsak posameznik je drugačen in nekateri imajo določene elemente razvite vrhunsko. Govorim o splošnem trendu, ki ga opazim v večini primerov.

Kako prebiti stekleni strop?

Slovenski vratarji imajo čudovito podlago. Da pa bi naredili naslednji korak in sistemsko vzgojili več vratarjev evropske ravni, moramo bazo nadgraditi z več taktične in teoretične vsebine v vsakodnevnem procesu treninga. Fantje pri 18 ali 20 letih ne bi smeli trčiti ob nevidni strop samo zato, ker se od njih v domačem okolju zahtevata le “akrobatika” in branjenje linije.

Prepričan sem, da bi slovenski stroki izjemno koristilo še širše in bolj odprto sodelovanje z mednarodnimi strokovnjaki (delavnice, praktični tečaji, pripravništva in podobno). Če sem sam s svojimi izkušnjami iz Rusije opazil določene specifične težave v zgoraj omenjenih situacijah, bi morda nemški ali španski trener opozoril na kakšne druge nianse.

Cilj sodobnega treninga vratarjev ne sme biti več le učiti fanta, kako rešiti vrata s skokom, ampak tudi, kako z inteligentnim pozicioniranjem in branjem igre preprečiti, da do strela sploh pride. In tukaj ima slovenski nogomet še ogromno neizkoriščenega potenciala.

Avtor: Uredništvo Planet nogomet

Novice