Maribor je še vedno zelo, zelo drago nogometno okolje: Vijoličasti za normalno življenje mesečno potrebujejo skoraj pol milijona evrov!
Foto: Blaž Weindorfer / Sportida
Kriza, v katero je zašel Maribor, je zadnjih nekaj dni ena glavni tem v slovenskem klubskem nogometu. Razmere v Ljudskem vrtu so precej alarmantne, vodilni ljudje vijočastih pa se trudijo pogasiti požare, ki so nastali. Eden od številnih očitkov, ki letijo v smeri kluba, je povezan tudi z denarjem. Navijači se sprašujejo, kam je izginil denar, ki ga je Maribor pridelal v svojih zlatih letih, v katerih je redno igral v evropskih pokalih. Na očitke je odgovoril Bojan Ban, poslovni direktor kluba, je razkril, da je Maribor še vedno zelo, zelo drago nogometno okolje.
Maribor potrebuje med 6 in 8 milijoni letno
“Ve se, kje Maribor je, kaj se v Sloveniji da pridobiti, kaj napraskati, kaj pridobiti z dodatnimi dejavnostmi, kot je hospitality. Maribor nikoli ni mogel preživeti brez prodaje igralcev. Sponzorski zneski so nižji, klub potrebuje od 6 do 8 milijonov evrov na leto. Tako vidite, kaj moramo ustvariti, da lahko preživimo. Odgovorno lahko rečem, da smo klub, ki največ pridobi z delom s sponzorji, a četudi vse to štima in dodaš še prihodke od prodanih vstopnic, navijaških artiklov in trženja, ti še vedno konkreten del proračuna manjka. Za delovanje celotnega ustroja kluba potrebujemo med 400 in 500 tisoč evri na mesec, kar ni majhen zalogaj,” je v intervjuju za Večer pojasnil Bojan Ban, ki je hkrati – kot smo že poročali – razkril, da je Maribor v pogovorih s potencialnim poslovnim partnerjem, ki bi v klub prišel kot povezana gospodarska združba in s tem zagotovil del proračunskih sredstev.
Bojan Ban: “Nihče ne spi”
Bojan Ban je hkrati odločno poudaril, da nikomur v vodstvu kluba ni vseeno, ker Maribor ni več to, kar je bil še nedolgo tega: “Nam v klubu je ob teh rezultatih najtežje, a naša odgovornost je, da se vrnemo na raven, ki si je vsi želijo. Skozi leta sta se z delom gradila zaupanje, zavedanje, da se lahko zgodi kriza, zato so reakcije bolj razumevajoče. V pisarnah se nihče ne drži svojega stolčka. Če pride kdo, ki bo bolje vodil klub, hvala bogu. Organizirani navijači očitno še vedno zaupajo. Do kod, ne vemo, ker z njimi nimamo neposrednih stikov. Ko izgubiš, nikomur ni fajn, vsak pa reagira po svoje – nekateri javno vpijejo, drugi se žrejo v sebi. Zavedamo se odgovornosti in iščemo rešitve. Nihče ne spi, hkrati pa se nihče ne drži stolčka.”