Aleksander Knavs zavrtel čas in se spomnil ‘šole preživetja’ za Bežigradom: “Začelo se je na avtobusu in končalo pri masaži”
Foto: Vid Ponikvar / Sportida
Danes se zdi nepredstavljivo, da bi slovenski reprezentant in bodoči zvezdnik Bundeslige v slačilnici veljal za “zadnjo luknjo na piščali”, a Aleksander Knavs se svojih začetkov pri Olimpiji spominja prav po neusmiljeni hierarhiji. V podkastu Zmajkom je razkril, kako so ga starejši zvezdniki, kot sta bila Damir Vrabac in Zoran Ubavić, hitro postavili na realna tla.
Knavs je v članski ekipi debitiral s 17 leti, a mladost mu pri tedaj zvezdniški Olimpiji ni prinesla nobenih ugodnosti. Nasprotno, slačilnica Bežigrada je bila v devetdesetih letih šola preživetja.
“V tistem času je bilo tako: prišel sem kot mlad igralec brez kakršnihkoli pravic. ‘Kaj pa ti tukaj delaš? Takoj v svoj kot!’ Dejansko te pošljejo tja. Ko smo prišli na tekmo, so starejši igralci rekli: ‘Mali, nosi torbo.’ In sem vzel svojo in še od koga. To je bila hierarhija, ki se je začela že na avtobusu in končala pri masaži,” je začel danes 50-letni Aleksander Knavs.
Knavs od vojaške kuhinje do vzdevka Pomije
Še bolj bizarna je bila Knavsova izkušnja med služenjem vojaškega roka. Ker je hotel za vsako ceno igrati, je dosegel dogovor, da so ga iz vojašnice spuščali na treninge in tekme, a cena za to je bila delo v vojaški kuhinji.
“V vojski so me dali v kuhinjo, kjer sem moral pomivati posodo. Ko sem nato zjutraj prišel v slačilnico Olimpije, so se mi vsi smejali. Maser Marko Kukrić me je takoj ‘sezul’ z vzdevkom: ‘Evo, prišel je Pomije!’ Spraševali so me, če bom s temi rokami, s katerimi sem pomival ostanke hrane, zdaj igral nogomet. To je bilo obdobje, ko sem moral trpeti vse mogoče šale na svoj račun,” je nadaljeval upokojeni branilec, ki je Olimpijo zapustil leta 1997, ko je podpisal za Tirol iz Innsbrucka.
“Mali, ti si v redu, pojdi pod hladen tuš!”
Knavs se spominja, da je bila regeneracija za mlade igralce v tistih časih znanstvena fantastika. Masažne mize so bile rezervirane izključno za nosilce igre.
“Vozle sem imel po celih nogah, vse me je bolelo. Pojavil sem se pri maserju in rekel, da me zateguje, pa so me starejši igralci takoj odrezali: ‘Mali, kaj bi rad? Obrni se in pojdi pod hladen tuš. Koliko si star? S tabo ni nič narobe!’ Postavili so te na svoje mesto. Bodi tiho, veš, kje ti je mesto, in spoštuj starejše,” je z nasmeškom na obrazu razlagal nekdanji nogometaš Kaiserslauterna.
Kljub surovim metodam pa Knavs danes na to obdobje gleda s hvaležnostjo, saj meni, da ga je prav ta šola izoblikovala v igralca, ki se kasneje v Nemčiji ni ustrašil nobenega pritiska ali zvezdniškega imena.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
