Elvis Džafić razkril, kako je Izet Rastoder ob njegovem debiju bentil, ko je izvedel, kdo bo branil: “Rekel je, naj se ne vrnemo v Ljubljano!”
Foto: Vid Ponikvar / Sportida
V slovenskem nogometnem prostoru je Elvis Džafić ime, ki ga navijači ljubljanske Olimpije povezujejo tudi z zvestobo in kapetanskim trakom. Toda pot nekdanjega vratarja do prve enajsterice zmajev je bila filmska. V podkastu Zmajkom je Džafić obudil spomine na svoj bliskovit preskok iz četrte lige neposredno v ogenj evropskih kvalifikacij, kjer ga je pričakal pekel v Širokem Brijegu.
Džafićeva pot se je začela pri ljubljanski Svobodi, kjer je branil v peti in četrti ligi, nato pa je sledil precej nepričakovan klic iz Stožic. Čeprav je v tistem obdobju za prvo izbiro veljal izkušeni Aleksander Šeliga, je poškodba slednjega odprla vrata mlademu vratarju, ki je še nekaj mesecev prej stal med vratnicama proti ekipam, kot je Jevnica.
Džafić: “Še pred dvema mesecema sem bil v 4. ligi!”
Odločitev takratnega trenerja Dušana Kosiča, da na ključni evropski tekmi v Bosni in Hercegovini ponudi priložnost neizkušenemu Džafiću, je bila za mnoge šokantna – tudi za vratarja samega. Njegov takratni cimer, Enes Rujović, je imel boljši občutek.
“Rujke mi je v sobi rekel: ‘Občutek imam, da boš danes branil.’ Odvrnil sem mu: ‘Rujke, le kako naj branim? Še pred dvema mesecema sem bil v četrti ligi!’ On pa je vztrajal, da sem odlično treniral in da se bo Dule odločil zame. Ko so mi na sestanku pred tekmo potrdili, da začenjam, sem v sobo prišel povsem bled. Ko me je Enes videl takšnega, se je le nasmejal: ‘A sem ti rekel?’” se spominja danes 35-letni Elvis Džafić.
Trema je bila v tistem trenutku neizmerna: “Nisem najprej pol ure čutil ničesar od popka navzdol. Noge so bile povsem mravljinčaste!” A ni bil edini, ki je bil na trnih. Še bolj je novica o tem, da bo branil tedaj neznani fant, presenetila tedanjega šefa kluba iz Stožic.
Ultimatum Izeta Rastoderja: “Niti vidva, niti on!”
Če je bil pritisk na igrišču velik, je bil tisti iz pisarn še večji. Takratni predsednik kluba Izet Rastoder je bil po izpadu proti Širokemu Brijegu leto poprej obseden z maščevanjem. Ko je videl začetno postavo z neznanim vratarjem na golu, je povsem ponorel, je poudaril Džafić.
“Izet iz vraževerja ni hotel potovati z nami. Ko je prebral moje ime v postavi, je takoj poklical športnega direktorja Milenka Aćimovića in poslovnega direktorja Sanela Konjevića. Vprašal ju je: ‘Kje ste našli tega? Ali ste normalni? Kako ste njega lahko dali na gol?’ Zabičal jima je: ‘Če izgubite, se ne vračajte v Ljubljano. Niti vidva, niti on!’” je razpredal nekdanji mladi reprezentant Slovenije.
Iz “anonimneža” do igralca tekme
Kljub grožnjam in neizkušenosti se je zgodba končala sanjsko. Olimpija je remizirala z 0:0 (na povratni tekmi je slavila s 3:0 in napredovala), Džafić pa je z vrhunskimi obrambami utišal kritike in si prislužil spoštovanje nepredvidljivega predsednika.
“Hvala bogu sem bil na tisti tekmi igralec tekme. Izet je bil nato čisto navdušen. Pri njem je bilo pač tako – en dan si bil najslabši, že naslednji pa najboljši na svetu,” je zaključil Džafić, ki je po tistem večeru postal eden izmed stebrov ljubljanskega moštva v naslednjih sezonah. Za Olimpijo je nogometaš, ki je kasneje prebolel tudi raka, skupno odigral 80 tekem.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
