Planet nogomet obiskal najboljši strelec argentinske lige Andres Vombergar: “Želim dokazati, da si zaslužim slovenski dres!”
Tekst: David Klemenc. Vir fotografije: San Lorenzo
Carlos Bianchi, Enzo Francescoli, nesmrtni Diego Maradona, Martin Palermo, Javier Saviola, Lisandro Lopez, številni drugi znani obrazi in v zadnjih sezonah tudi Julian Alvarez ter Mateo Retegui. To so imena, ki jih ljubiteljem nogometa ni treba posebej predstavljati. Da se jim kot goleador prve argentinske lige pridruži na večnem seznamu, je vsaj za zdaj na dobri poti tudi naš današnji gost, eden od osmoljenec Kekovega zadnjega reprezentančnega seznama Andras Vombergar – Vombi.
Po devetih krogih Aperture, kot se imenuje začetni del argentinskega prvenstva, je v Buenos Airesu rojeni nogometaš slovenskih korenin in slovenskega državljanstva na presenečenje mnogih vodilni strelec lige s šestimi zadetki. Med zabijanjem golov v eni najmočnejših lig na svetu si je simpatični in v prvi vrsti zelo preprosti fant vzel čas za portal, na katerem je doma slovenski nogomet – Planet nogomet.
Ob klicu v oddaljeno Argentino nas je na drugi strani pozdravil nasmejani nogometaš, ki v tem trenutku nima veliko razlogov za nezadovoljstvo. In tega niti ne skriva, kar je ob odlični formi – tako osebni kot klubski – povsem logično.
“Seveda, neverjeten občutek je, ko nam gre dobro in lahko iz kroga v krog razveseljujemo svoje navijače. Na vsaki tekmi jih imamo v povprečju med 40 in 50 tisoč, kar mi osebno daje dodatno energijo. Ni isto igrati pred nekaj deset navijači ali pred nabito polnim stadionom. V klubu si želimo končati med prvimi osmimi in se neposredno uvrstiti v končnico, nato pa tudi v enega izmed južnoameriških pokalnih tekmovanj. V mednarodnih vodah letos žal ne igramo,” je za Planet nogomet uvodoma povedal 30-letni napadalec San Lorenza, enega najbolj kultnih in uglednih argentinskih nogometnih kolektivov.
Andres Vombergar: “To moraš doživeti!”
V pretekli sezoni je že imel priložnost okusiti eno izmed najprestižnejših klubskih tekmovanj na svetu – Copa Libertadores. V šestnajstini finala je zaigral proti brazilskemu klubu Atletico Mineiro, ki pa je bil boljši in napredoval. “Sanje vsakega južnoameriškega dečka so igrati v pokalu Libertadores, to je dejstvo. Upam si trditi, da nam to pomeni skoraj toliko, kot nastop na svetovnem prvenstvu. Lani sem igral tekmo v Braziliji proti Atleticu Mineiru in občutka se z besedami enostavno ne da opisati. To moraš doživeti – od same tekme do dogajanja na tribunah in celo prihoda na stadion,” je navdušeno opisoval slovenski napadalec, ki pa ga med igranjem na južnoameriških zelenicah navdušuje tudi marsikaj drugega. Recimo gostovanja na nekaterih najbolj kultnih objektih pri najbolj legendarnih klubih na svetu.
Od vseh stadionov, ki jih je obiskal kot igralec ali navijač, sta nanj največji vtis naredila dva. Odgovor niti ne preseneča. “To sta Riverjev stadion Monumental in Bocina Bombonera, kjer sem lani dosegel zadetek. Skoraj 60 tisoč gledalcev mi je žvižgalo, pa še kaj hujšega, kar ni primerno za zapis, se je dogajalo ob mojem slavju,” se z nasmehom spominja dogodkov s tekme proti veliki Boci Juniors, proti kateri je v 20. minuti z bele točke povedel San Lorenzo v vodstvo.
Pa ga takšna atmosfera kdaj prestraši? Vsi smo se že kdaj čudili pogledom na južnoameriške navijaške tribune, ki v prvi vrsti delujejo kaotično, hkrati navdušujoče, če si član nasprotne ekipe, pa so lahko tudi razlog za strah v kosteh. “Ne bi rekel, da me je strah, ko stopam na igrišče pred tako strastno publiko. Bolj kot to občutim veselje, da sem lahko del takšnega spektakla. Seveda pa ti ni vseeno, ko začutiš to energijo. Morda lahko kakšen derbi v grški ali turški ligi ponudi podoben občutek, kot stadion pa mi je isti občutek dal tisti v Moskvi, ko smo gostovali pri Spartaku,” je Andres Vombergar pojasnil, zakaj je igranje v Argentini v marsikaterem pogledu nekaj posebnega in edinstvenega.
V avtobus zmetali vse, kar so lahko
V Argentini, kjer je nogomet brez konkurence šport številka ena, pa se ob strasti pogosto dogajajo tudi manj prijetne situacije. Andres Vombergar je to izkusil na lastni koži. “Na zadnji tekmi proti našemu največjemu rivalu Huracanu so nas med vožnjo proti njihovemu stadionu na ulicah napadli navijači. V naš avtobus so metali vse, kar jim je prišlo pod roke. Na srečo smo igralci ostali nepoškodovani, je pa precej nastradal klubski avtobus,” je opisal napet trenutek iz preteklih derbijev, ki pa je zgolj ena od številnih in takšnih vsakotedenskih prigod iz argentinskega nogometa.
Toda preden je Andres Vombergar prišel do dresa enega najbolj kultnih argentinskih klubov vseh časov, je moral po poti, ki je bila precej manj obsijana s sojem žarometov. Vombijeva, kot ga ljubkovalno imenuje številni prijatelji, razgibana nogometna pot se je začela v manjšem buenosaireškem klubu Ituzaingo, nato pa je igral še pri drugoligaših Fenixu in Los Andesu, preden ga je leta 2017 Mladen Rudonja, takratni športni direktor Olimpije, pripeljal v Slovenijo.
“Ne glede na to, da sem bil nogometno šolan v Argentini, je bil preskok iz druge lige v slovensko prvo ligo kar velik. Prva liga je pač prva liga. V Argentini sem bil bolj vajen igrati na moč, medtem ko je bilo v Ljubljani več tehničnega znanja. Sam sem potreboval dva do tri mesece, da sem se navadil predvsem na ‘evropski’ slog nogometa. V prvi sezoni pod Igorjem Bišćanom sploh nisem bil v prvem planu, šele v naslednji sezoni pod Safetom Hadžićem sem postal polnopravni del ekipe,” se Andres Vombergar spominja svojih začetkov v Sloveniji.
Dunajski Rapid je bil njegova velika želja
Ko se je dobro ujel v Ljubljani in začel kazati odlične predstave, so v pisarno Milana Mandarića začele prihajati prve resne ponudbe. Ena izmed njih bi morda lahko bistveno spremenila potek njegove kariere, saj se je zanj resno ogrel dunajski velikan Rapid. A v nenavadnih okoliščinah do dogovora ni prišlo, namesto na severu pri sosedih pa je na koncu pristal v mrzli Rusiji. “Zelo sem si želel v Rapid, a ne vem, kaj se je dogajalo med kluboma. Tako da sem po nekem čudnem spletu okoliščin bil prodan v Ufo,” Andres Vombergar ne skriva, da ga je takratna odločitev Olimpije zelo razočarala. Celotno ozadje prestopa v Rusijo je pred časom v zgodbi na naši spletni strani slikovito opisal prav Mladen Rudonja – preberite si jo na tej povezavi.
Srce ga torej ni vleklo v Rusijo in tudi telo se tam preprosto ni počutilo kot doma. “Tisto obdobje mi ni ostalo v najlepšem spominu, vsaj kar se tiče nogometa. Nisem dobival veliko priložnosti, potem pa še pandemija in mraz… Na prvi tekmi, ko sem igral, je bil pravi snežni metež, česar v življenju še nisem videl. Mislim, sneg sem videl v Ljubljani in na televiziji, ampak tisto je bilo nekaj povsem drugega – niti vedel nisem, kje se nahajam. Mesto Ufa tudi ne spada ravno med najlepša na svetu. No, sem pa imel tam dva Slovenca, Lovra Bizjaka in Bojana Jokića, s katerima smo se odlično razumeli. Oba sta super fanta in lahko rečem, da smo tvorili res simpatično klapo,” se Andres Vombergar spominja svojih dni v Rusiji, kamor zagotovo ni odšel z ljubeznijo, jo je pa zato zapustil s toliko večjim veseljem.
Po neposrečeni epizodi si je želel več minut na igrišču in zadetkov, zato je sledila vrnitev v Ljubljano. Pod vodstvom Gorana Stankovića je z Olimpijo v tisti sezoni osvojil pokal, na 40 uradnih tekmah dosegel 14 zadetkov in prispeval 4 asistence, kar je bilo dovolj za prestop v nekoliko bolj eksotično mehiško ligo. “V Mehiki se, žal, nisem znašel. Zakaj točno, ne vem, ampak liga je finančno zelo stabilna, igra se zanimiv nogomet, stadioni so polni, nekateri celo ogromni,” je čas na kratko mehiško avanturo zavrtel Andres Vombergar, ki je za Atletico de San Luis zabil le dva gola na 22 tekmah.
Arabski emirati? Praktično neznosno!
Sledila je uspešna sezona pri argentinskem velikanu San Lorenzu, kjer se je izkazal in si prislužil mamljivo ponudbo iz arabskega sveta. Pridružil se je Ittihadu iz Kalbe, članu UAE Pro lige. “Podpisal sem enoletno pogodbo, zanimalo me je, kako je tam igrati. Začetki so bili zelo težki – prvi meseci, od julija do novembra, so glede temperature praktično neznosni, kasneje, od decembra do februarja, pa je bolj znosno. Liga ima dobre tujce, ki delajo razliko, sicer pa je država zelo urejena in varna. Vsi tujci, ki so bili tam s svojimi družinami, so mi rekli, da bi z veseljem ostali tam živeti tudi po karieri, saj so pogoji fenomenalni,” je opisal svoje izkušnje na Bližnjem vzhodu, kjer je ostal eno sezono.
Po izteku pogodbe se je kot prost igralec vrnil domov – in to dobesedno. Ponovno je oblekel dres San Lorenza. “Hitro smo se dogovorili, želja je bila obojestranska. Doma sem približno 20 minut od stadiona, tako da sem vsak vikend pri svojih, kjer imamo tipično argentinsko roštiljado,” je Andres Vombergar v šali pojasnil, zakaj je San Lorenzo zanj več kot le idealen klub.
Čeprav je trenutno več kot 11.000 kilometrov stran od Slovenije, slednja ostaja v njegovem srcu. Ima jo za drugo domovino in kadar je le možno, jo tudi obišče. Tam ima navsezadnje sorodnike in prijatelje. “Če bo vse po sreči, pridem julija na obisk v Ljubljano. Še vedno imam veliko sorodnikov v prestolnici, Medvodah in Celju, zelo rad pa obiščem tudi obalo. Že ko sem igral v Sloveniji, sem ob vikendih pogosto skočil do Kopra ali Pirana,” je pojasnil Andres Vombergar.
A da bi bil pravi Slovenec, ga čaka še izlet na Triglav, mu navržemo v šali. “To je res, žal še nisem bil tam. Ko smo s slovensko šolo obiskali Slovenijo pred približno 15 leti, je bil v načrtu tudi vzpon na Triglav, kar je tradicija za vse argentinsko-slovenske šole, ki prihajajo sem. A vreme nam je zagodlo in izlet je padel v vodo. Zagotovo pa bo prišel na vrsto, morda že letos,” je dal obljubo fizično izjemno pripravljeni nogometaš, za katerega bi moral biti vzpon na najvišjo slovensko goro mačji kašelj.
Verjame, da si bo vpoklic zaslužil
Kot rečeno, Andres Vombergar načrtuje, da se bo julija vrnil v Slovenijo, a kdo ve – morda ga bo pot nazaj k nam zanesla že junija. Ne zaradi Triglava tam na Gorenjskem, marveč zaradi Triglava kot simbola na belem dresu z grbom Nogometne zveze Slovenije. Tokrat ga ne bo zraven, čeprav je marsikdo mnenja, da bi si kot prvi strelec argentinske lige zaslužil biti, je pa Matjaž Kek napovedal, da se bo junija odprl tudi prostor za druge napadalce. “Maksimalno se bom trudil, da se izkažem. Gre mi dobro in verjamem, da če bom tako nadaljeval, si bom vpoklic zaslužil,” samozavestno napoveduje leta 1994 rojeni Andres Vombergar, ki nikakor še ni prečrtal igranja za slovensko izbrano vrsto.
Če bo lahko trem nastopom za Slovenijo dodal še kakšnega, smo prepričani, da bo naredil vse za to, da bo ponujeno priložnost tudi izkoristil. Ne glede na vse pa bo še nekaj časa ostalo grenak priokus, povezan z Eurom 2024. “Ne skrivam, da sem izredno ponosen na svoje korenine. Seveda mi je malce žal, da nisem bil fizično prisoten, a smo si v Argentini, oblečeni v reprezentančne drese, ogledali in glasno navijali za čisto vsako tekmo,” je Andres Vombergar priznal, da je kljub vsemu nosil dres – ne kot reprezentant, marveč kot navijač. Ob slovenskih napevih? “Vsi moji najboljši prijatelji so Slovenci, tako da redno govorimo po naše,” je Andres Vombergar zaključil z nasmeškom na obrazu. Kako drugače bi se pač lahko poslovil nogometaš, ki je najboljši strelec argentinskega prvenstva…
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
