Dejan Djermanović: Danes vem, da sem si bil tudi za vse slabe stvari, ki so se mi zgodile, kriv predvsem sam
Foto: Urban Urbanc / Sportida
Dejan Djermanović sodi med tiste slovenske nogometaše, ki so z brcanjem žoge doživeli skorajda vse, kar se je doživeti dalo. Bil je na dnu, bil je na vrhu. Bil je pozabljen, bil je opevan. Bil je neznanec v neznanem okolju in bil je ljubljenec navijačev tam, kjer se počuti najbolje. Doma. Dresov je zamenjal res ogromno. V Bolgariji je bil z Litexom državni prvak, igral je v Srbiji, Bosni in Hercegovini, Kazahstanu, Estoniji, na Poljskem in celo v Španiji ter Omanu. Sijal je od ponosa, ko si je nadel opremo Olimpije, in gole zabijal pravzaprav povsod, kjer je bil. Je prvi, ki priznava, da bi jih lahko dosegel tudi neprimerno več. A je bilo tudi preveč poškodb. In nesreče. Usoda ga je velikokrat udarila po glavi takrat, ko je to najmanj pričakoval. In si najmanj želel.
Danes, ko je že v zrelih nogometnih letih, uživa v dresu Ilirije. Po svoje daleč stran od zvezdniških žarometov, a še vedno dovolj blizu, da ga slovenska nogometna scena ni pozabila. S 34-letnim Dejanom Djermanovićem smo se pogovarjali o njegovem življenju, njegovi karieri, njegovem zadovoljstvu, razočaranju in obžalovanju. Kot sogovornik je bil takšen, kakršen je bil vedno tudi kot nogometaš. In takšen, kakršen je vedno kot človek. Odkrit, iskren, pošten.
Življenje v dresu Ilirije
Lahko bi rekel, da se tukaj počutim odlično. Morda celo najbolje v karieri. Moram biti iskren in priznati, da je raven nogometa takšna, kakršna pač je. V preteklosti sem igral v številnih kvalitetnejših ligah, toda… Toda tukaj res uživam. Bržčas celo prvič v karieri uživam tako v nogometu kot tudi v življenju na splošno. Sem doma, v moji Ljubljani, sem z družino, sem s prijatelji. To je tudi razlog, da uživam, da vztrajam. Ne gradim kariere, tega se zavedam. V prvi vrsti pomagam mlajšim okrog sebe. In klubu, za katerega igram. Imam se lepo. Še vedno sem v nogometu, ki je moje življenje. To je najpomembnejše.
Sezona dobrih rezultatov
Imamo dobro ekipo. Res dobro ekipo. Zasluge gredo ljudem, ki vodijo klub. In trenerju Goranu Stankoviću. Vsi skupaj so Ilirijo dvignili na visoko raven. Nisem presenečen nad rezultati, saj imamo kvalitetno ekipo. Ekipo, v kateri je in veliko izkušenj in veliko kvalitete in veliko mladostniške zagnanosti. Na vseh igralnih mestih smo dobri. V golu imamo Elvisa Džafića, v napadu Mateja Poplatnika… Nisem presenečen, da nam gre dobro od nog. Sam sem to tudi pričakoval, če sem povsem iskren. Piše se lepa zgodba in verjamem, da bo temu tudi v prihodnje tako.
Novo vodstvo z Aljažem Bedenetom na čelu
Predstavili so nam zgodbo, ki veliko obeta. Eno takšno dobro zgodbo. Toda daleč od tega, da bi obljubljali nebesa. Med in mleko. Da bo iz danes na jutri vse drugače. Zamislili so si dolgoročni projekt in še precej vode bo preteklo, da bodo vidni konkretni sadovi dela. In kar zadeva rezultate in kar zadeva infrastrukturo. In vse ostalo. Za zdaj se nič ni drastično spremenilo. Se pa zadeve izboljšujejo, in to je najpomembnejše. To je tudi njihova glavna želja. Počasna rast. Ne na vrat na nos. Saj veste, kako pravijo: počasi se daleč pride. Delajo po tiho, ne dajejo pompoznih obljub. Ne dvomim, da jim bo uspelo.
Ni vse v denarju, toda…
Za zdaj v tem pogledu ni bilo nikakršnih problemov. A tudi pred tem, pred prihodom novim ljudi v vodstvo kluba, ni bilo nič drugače. Nikoli, odkar sem pri Iliriji, ni bilo težav s plačami. Seveda ne govorimo o milijonih (smeh). Toda najpomembneje je, da vse funkcionira tako, kot se spodobi. Za to, kar delamo, je zaslužek povsem v redu.
Spogledovanje s prvo ligo
Nihče od nas ne zahteva preboja v Prvo ligo Telemach. Takšnega cilja nam nihče ni postavil. A glede na to, kakšno ekipo imamo, kakšni nogometaši in kakšni karakterji smo na kupu, je prva liga povsem logičen cilj. Nogometaši razmišljamo o napredovanju. Zakaj bi lagal, da je drugače… Kar bo, pač bo. Dali bomo vse od sebe, v nogometu pa je nemogoče vedeti, kaj bo. Milijon faktorjev lahko vpliva na to, ali ti bo uspelo ali ne. Načrti se lahko hitro porušijo. Že malo nesreče je dovolj za to. Ko gremo na igrišče, pa imamo seveda v mislih le zmage. Naš pogled je usmerjen proti prvi ligi. Kakšni nogometaši bi bili, če temu ne bi bilo tako.
Kariera, ki je postregla z marsičem
Če bi rekel, da sem povsem zadovoljen, ne bi govoril povsem po resnici. A zdaj sem že toliko zrel, toliko v letih, da sem dojel, kako niso bili za vse moje tegobe krivi drugi. Vem, da sem si za marsikaj negativnega, kar se mi je zgodilo, kriv tudi sam. Da sem doživel ogromno, vsekakor drži. In tega se ne da kupiti. To moraš doživeti. Res sem veliko doživel. In veliko videl. Se veliko tudi naučil. Kar je bilo, je bilo. Zdaj sem v obdobju, ko želim s svojimi izkušnjami predvsem pomagati drugim. Če lahko vsaj enemu, je to zame povsem dovolj. Trudim se torej, da bi na mlajše prenesel čim več uporabnih nasvetov. Da ne bi ponavljali mojih napak (smeh). Kar zadeva mojo kariero, pa… Marsikaj bi lahko bilo drugače. In bolje. Zato pravim, da sem po svoje zadovoljen. A so tudi razlogi, zaradi katerih nisem zadovoljen.
Nepozabni trenutki
Igral sem v devetih državah. Povsod je bilo zanimivo in težko bi rekel, kje je bilo najboljše. Povsod sem doživel nekaj lepega. Nikjer niso bile zgolj slabe stvari. Nekje so bili dobri pogoji, spet drugje dober denar. Posebno obdobje je vezano na čas, ki sem ga v Bolgariji preživel pri Litexu. To je bil zame velik preskok naprej v karieri. Bili smo tudi prvaki. Tedaj sem doživel številne dobre, pozitivne stvari. A je trajalo tako kratko, da nisem mogel dolgo uživati. Marsikje je bilo lepo. Marsikje pa ne toliko.
Olimpija kot največje obžalovanje
Ko vrtiš čas nazaj, bi marsikaj spremenil. Predvsem kar zadeva moj čas pri Olimpiji. Vse skupaj sem bil pri zmajih štiri leta. A ravno tedaj, ko je bilo stanje v klubu morda celo najslabše. In kar zadeva finančni vidik in kar zadeva rezultate. Ko so se stvari začele obračati na bolje, pa sem imel polno glavo vsega. In sem šel, ko so bili lepi časi za sosednjim ovinkom. To obžalujem. Takrat sem bil preveč trmast. Premalo popustljiv. Ampak kot sem rekel: imel sem polno glavo vsega.
Danes mi je žal. Tisto sezono, ko sem odšel, je bila Olimpija prvič prvak po več kot dveh desetletjih. Odigral sem 13 tekem, a nisem imel občutka, da sem prispeval k naslovu prvaka. Nisem bil del tistega, kar je sledilo po koncu sezone. Nisem sodeloval pri slavju, nisem dobil medalje. Nisem bil z ekipo, z nogometaši. Kot da nisem bil del te zgodbe, čeprav sem bil. Pa mislim, da sem v tistih uvodnih mesecih dal veliko Olimpiji.
Danes obžalujem, ker sem odšel tako hitro. Prehitro. Marsikaj sem preživel, doživel marsikaj slabega. Nato pa odšel, ko se je začela pisati dobra zgodba. To je bila ena mojih največjih napak.
Zahtevna pot od dna proti vrhu
Ponosen sem na pot, ki sem jo prehodil. Uspelo mi je predvsem zaradi mojega karakterja. Verjetno se marsikdo sploh ne bi niti spustil v to, v kar sem se jaz. Ponosen sem sam nase. Vse, kar sem dosegel, sem si zaslužil povsem sam. Zdaj, ko sem starejši, vem, da sem si povsem sam kriv tudi za slabe, negativne stvari (smeh). Vse to je moja odgovornost, ki je ne prelagam na nikogar drugega. Na koncu dneva je seveda tako, da ti nihče ne more vzeti, kar si dosegel sam. Vsakega lahko pogledam v oči. Vsakega lahko pozdravim. V vseh klubih, v katerih sem bil, pa sem jih zamenjal res veliko, sem pustil za sabo prijatelje. To je morda še pomembneje od kariere. Je pa res, da sem moral hoditi po težki poti, da sem prišel do dobrih stvari. Na to sem zares ponosen.
Tiktakanje biološke ure
Nekateri pravijo, da sem že v zrelih nogometnih letih, jaz pa odgovarjam, da sem še zelo mlad. Zato tudi vem, da bom še kar nekaj časa igral nogomet (smeh). A grem naprej brez večjih načrtov in velikih pričakovanj. Tako nogomet kot življenje na splošno sta zelo nepredvidljiva. V preteklosti sem se velikokrat opekel. Grem iz dneva v dan. In naj traja, dokler bo trajalo. Dokler bo dobro. Dokler me bo kdo rabil, da mu pomagam. Ali klub ali soigralci. Dokler bo tako, bom vztrajal. Z največjim veseljem in zadovoljstvom.
Življenje po nogometu
Nogomet je moje življenje. Zato se že izobražujem za trenerja. Imam veliko načrtov. Delam svoj vadbeni center, sem pri koncu. Želim delati individualno z mladimi nogometaši. In kdo ve, morda bom kdaj prevzel tudi kakšno ekipo. Morda se kdaj lotim kaj resnega v tem pogledu. To so načrti, to so moje želje. A se zavedam, da si bo treba izboriti svoj prostor pod tem nogometnim soncem. Čas pa bo pokazal, ali sem iz pravega testa za trenerja ali ne. Premikam se v tej smeri, kaj mi bo prinesla prihodnost, pa bom seveda šele videli. Ne glede na vse verjamem, da bom še dolgo v športu. V nogometu. To sem jaz. To potrebujem. To mi daje energijo. In to je tudi tisto, kar znam delati.
