Maribor čaka izgubljenega zvezdnika, toda vprašanje je vse glasnejše: Si Benjamin Tetteh vrnitev med vijoličaste sploh zasluži?
Tekst: David Klemenc. Foto: Žan Pak
Saga okoli drago plačanega mariborskega “zvezdnika” je daleč od razpleta. V Ljudskem vrtu menda niti sami ne vedo natančno, kje je in kaj počne Benjamin Tetteh. Jasna kot beli dan je le ena stvar: nekdo grobo krši veljavno pogodbo. Ne bomo neposredno pokazali s prstom, toda vsem je jasno, da to ni Maribor.
Res je, slovenska liga ne sodi med evropsko veliko peterico. Pri nas ni savdijskih ali kitajskih milijonov, prav tako ne mogočnih stadionov za 50.000 gledalcev. Toda nekaj drži kot pribito: dolg kot ponedeljek je seznam nogometašev, ki jim je slovenska prva liga rešila, obudila ali na novo usmerila kariero. Prav zato ima slovenski nogomet v zameno vso pravico zahtevati vsaj nekaj spoštovanja in hvaležnosti. Ali ju vedno dobi? Ne.
V Mariboru imajo tako težavo z nekakšnim nogometnim Lassiejem, ki pa se – za razliko od slavnega škotskega ovčarja – očitno ne želi vrniti domov. Neuradno naj bi v klubu Tettehu namenili še nekaj časa, da se izjasni in se do konca poletnega prestopnega roka vrne v Ljudski vrt. Toda ob tem se poraja precej bolj neprijetno vprašanje: ali si vrnitev sploh zasluži? Odgovor vsi poznamo, le da o njem še vedno prijazno molčimo. Ne, ne zasluži si je.
“Tetteh razočaral vse, ki so ga bodrili in vanj verjeli”
Takšnih primerov “Lassiejev” je bilo v slovenskem nogometu letos kar nekaj. Med bolj znanimi so Augustin Doffo, Žan Karničnik in deloma tudi Omar Rekik. Razlika med njimi in filmskim kosmatincem je očitna: Lassie se je želel vrniti, omenjeni nogometaši pa so se domov vrnili šele takrat, ko jim v tujini ni uspelo priti do obljubljenih rubinov in diamantov.
Ob tem še kako odmevajo besede priznanega obalnega športnega pedagoga Nedžada Okčića, ki je nekoč v nekoliko sarkastičnem tonu dejal: “Pa naj gredo vsi ven, že takoj, ko so mladi. Naj vidijo, kako je drugje, potem pa naj se sklonjenih glav vrnejo in začnejo ceniti to, kar imajo doma.” Da je Benjamin Tetteh kvaliteten napadalec, ni dvoma. Povsem druga zgodba pa je vprašanje, ali si zasluži znesek, ki ga vsak mesec prejme na bančni račun iz mariborske blagajne. Pred letom dni bi morda še lahko zamižali na eno oko in rekli: naj mu bo. Toda če pogledamo njegov doprinos v koledarskem letu 2026, je odgovor kristalno jasen – niti pod razno. Ganec je bil v nogometnem smislu praktično klinično mrtev.
Štajerski velikan ga je nekoč dvignil kot feniksa iz pepela, Tetteh pa je nato razočaral vse, ki so ga bodrili in vanj verjeli. Mariborsko občinstvo je znano po tem, da zna nagraditi svoje junake. Toda prav tako hitro lahko nekoga iz junaka spremeni v bedaka.
Še posebej po zadnjem stožiškem derbiju, na katerem so vijoličasti navijači uživali v skoraj brazilski potezi Nejca Viherja. Ta je podal do Luke Zahovića, ki je kot hladnokrvni ostrostrelec matiral Matevža Vidovška. Kaj imata omenjena nogometaša skupnega? Da, pravilno ste uganili: domačina sta. Nogometaša, ki razumeta pomen vijoličastega dresa. Dresa kluba, ki se je pod vodstvom Zlatka Zahovića iz skoraj nič dvignil do lige Europa in lige prvakov. Kluba z velikim številom zvestih privržencev in z identiteto, ki je ne more kupiti nobena pogodba. Že zaradi lastnega ponosa si mariborsko občinstvo ne sme dovoliti, da bi katerikoli posameznik mislil, da je večji od kluba. Ali pametnejši od vseh, ki živijo zanj. Morda smo majhni. A pridejo tudi trenutki, ko moramo biti veliki.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
