“Kaj on dela tukaj? Ta bo hitro odletel…” In na koncu je res odletel: Albert Riera bo nocoj v Berlinu debitiral na klopi Eintrachta
Tekst: David Klemenc. Vir fotografije: Eintracht Frankfurt
“Kaj on dela tukaj? Ta bo hitro odletel! To so besede, ki so se v mislih marsikaterega spremljevalca slovenskega nogometa pojavile več kot enkrat, ko je beseda nanesla na zdaj že nekdanjega stratega Celja Alberta Riero. In na koncu je bila misel glede strokovnjaka, ki bo nocoj v Berlinu proti Unionu v elitni Bundesligi debitiral na klopi Eintrachta iz Frankfurta, po svoje na mestu. Pot do tja pa vse prej kot predvidljiva.
Prvič se je ta stavek porodil tistega vročega julijskega dne leta 2022. V prostorih ljubljanske Olimpije je vladala popolna zmešnjava, v slogu “ne vemo, kdo pije in kdo plača”. Začela se je ena najbolj bizarnih, če ne celo najbolj dramatičnih tiskovnih konferenc v zgodovini slovenskega klubskega nogometa. Ustoličenje Alberta Riere, vdor najzvestejših navijačev, podajanje “ultimatov” in odganjanje Španca, še preden se je sploh dobro usedel na klop.
Kljub kaosu je Majorčan takrat obljubil napadalno igro, borbo in strast. Za tiste čase so te besede zvenele kot tipični populizmi ob predstavitvi “larifari” trenerja. Mnogi so se spomnili na njegov še danes nejasen poskus igralskega povratka v dresu Zavrča in Kopra. Takrat je prevladoval skepticizem: “Kaj on dela tukaj? Ta bo hitro odletel.” (Prvič).
Od državnega sovražnika do taktičnega genija
Če “prevrtimo” čas leto dni naprej: dvojna krona in popolna dominacija. Prvotna misel o hitrem odhodu in neuspehu se je izkazala za zmoto. A Riera je kljub lovorikam v nejasnih okoliščinah zapustil – ali bil celo prisiljen zapustiti – ljubljansko klop. Kmalu zatem se je preselil v Celje in v trenutku postal državni sovražnik številka ena v prestolnici.
Danes, dve leti kasneje, marsikdo na to gleda drugače. Odšel je na enak način kot trofejni Igor Bišćan. Na enak način, kot je moral oditi Riera, je Ljubljano zapustil tudi izjemno priljubljeni Victor Sanchez. Naključje? Verjetno ne. Morda Riera nikoli ni bil problem, ampak nekdo drug, a to je tema za drugo priložnost.
Prva celjska epizoda je bila kratka. Po dveh mesecih je prevzel vodenje padlega francoskega giganta Bordeauxa, ki pa ga je zapustil ob razpadu kluba. Sledila je kontroverzna vrnitev v knežje mesto, čistka v garderobi in niz slabših izidov, ki so hranili njegove kritike. Zmerjali so ga z vsem mogočim: od hazarderja in klovna do prepotentneža. Predvsem takrat, ko je imel po porazih vzvišen medijske nastope in izjave na meji med nebulozo in kompleksom večvrednosti.
A ljudje prepogosto niso videli širše slike. Albert Riera je za zaščito svojih igralcev sebe postavil v vlogo strelovoda. Prevzel je celotno breme pritiska, da so njegovi nogometaši lahko normalno funkcionirali. In delovalo je.
Evropska pravljica in Midasov dotik
V istem obdobju je bila evropska odisejada popolno nasprotje sivine slovenske lige. Kot bi rekel sam: dominirali so. Celjani so popolnoma deklasirali desetkrat dražje Turke (Basaksehir), parirali mogočnemu Betisu, izločili favorizirane Ciprčane in Švicarje ter v fotofinišu priznali premoč kultni Fiorentini. Vmes pa so se “sprehodili” še do pokalne lovorike. Spet se je pojavil tisti komentar: “Kaj on dela tukaj? Ta bo hitro odletel…” (Drugič). A tokrat v povsem drugačnem kontekstu. Bilo je jasno, da takšno delo ne bo ostalo neopaženo v nogometni Evropi.
V letošnjo sezono so Celjani krenili na videz oslabljeni, izgubili so kar nekaj nosilcev. A Rierin stroj je mlel naprej. En nesrečen večer na Cipru ga je ločil od lige Europa, sledilo je novo ponižanje nasprotnika: zmaga s 5:0 v Luganu. Padel je velikan AEK, nemočna je bila Legia.
Še pomembnejša od ekipnih uspehov pa je njegova zapuščina v igralcih. Pod njegovo taktirko so dobesedno zasijali: Vidovšek, Sešlar, Elšnik, Karničnik, Matko, Nemanič, Zec, Kovačević, Iosifov, Nieto, Šturm, Svetlin, Zabukovnik… Seznam je dolg. Igralci, ki so prej veljali za povprečne ali dobre, so pod njim postali odlični.
Let v Frankfurt
In potem je prišlo tisto zadnje štajersko popoldne v Ljudskem vrtu. Po slabšem prvem polčasu je sledil razcvet, popolna renesansa v drugem delu. In ko je Armandas Kučys po le nekaj sekundah v igri s prvim dotikom zabil za vodstvo in stekel Rieri v objem, se je misel pojavila še tretjič. “Ma kaj on dela tukaj, v slovenski ligi? Ta bo hitro odletel.”
In tokrat je res. Po tekmi (3:3) ga je na mariborskem letališču čakal zasebni avion. Odletel je. Ne zato, ker bi moral, ampak ker so ga želeli. On, njegova pomočnika in agent Andy Bara so odšli v Frankfurt. Želimo mu uspeh, saj v Bundesligi ne bo predstavljal le sebe, ampak celotno slovensko nogometno stroko. Tisto, ki jo je v zadnjih letih znova postavil na evropski zemljevid.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
Novice
