Zadnji, ki so plesali z bivšimi prvaki: Alen Šćulac o prijateljski uslugi Žlogarju, milijonih, ki so izpuhteli, in strahu, da Domžale niso zadnje
Tekst: David Klemenc. Foto: Vid Ponikvar / Sportida
Usoda ima včasih čuden smisel za humor. Ali pa za tragedijo. Zadnjih 90 minut v zgodovini NK Domžale, kot smo ga poznali, se ni odvil pod sojem žarometov v Ljudskem vrtu ali Stožicah, ampak daleč stran od oči v Dekanih. Alen Šćulac, trener Jadrana, je bil zadnji strateg, ki je stal nasproti rumeni družini. In čeprav ni bil nikoli njen del, ga pogled na ruševine padlega prvaka boli. Še bolj pa ga skrbi opozorilo, ki ga je izrekel na glas in brez ovinkarjenja: “Bojim se, da Domžale niso edine…”
Zgodovina si bo zapomnila datum in rezultat. Prijateljska tekma med pripravami na spomladanski del sezone 2025/26, Jadran Dekani – Domžale 4:2. Takrat se je zdelo, da gre le za brušenje forme pred pomladjo, danes vemo, da je bil to poslednji izdihljaj kluba, ki je šel v stečaj.
A zakaj sploh ta tekma, če je bilo že tedaj jasno, da zdesetkane Domžale sploh niso konkurenčne? Alen Šćulac, prekaljeni primorski nogometni maček, razkriva, da ni šlo za naključje, ampak za gesto prijateljstva. “Res je, da smo pri Jadranu zadnji, ki smo igrali tekmo z Domžalami. To se je v največji meri zgodilo zaradi prijateljstva z Žlogarjem, ker sem nekako vedel, da potrebuje pomoč. Takrat so še upali, da zgodbe ne bo konec,” je pogovor za Planet nogomet začel strateg Jadrana, ki je še kot nogometaš svojo prvo tekmo proti Domžalam sicer odigral že davnega leta 1991, v premierni sezoni slovenske lige.
Alen Šćulac: “Spomin na dominacijo”
Spomini na Domžale so pri Šćulacu živi in lepi. Ne spomni se klavrnega konca, ampak dominacije. “Na Domžale sigurno takoj pomislim na obdobje Nenada Protege in Slaviše Stojanovića in na obdobje Simona Rožmana, ko so Domžale igrale nogomet, ki je bil drugačen. Nekako tako, kot ga danes igra Celje z Albertom Riero,” pravi nekdanji nogometaš, ki se je v svoji karieri ustavil pri številki 299 prvoligaških nastopov.
A nostalgijo hitro zamenja neusmiljena realnost. Šćulac danes ne razmišlja le kot trener, ampak kot predsednik kluba v Dekanih. In matematika v Domžalah se mu preprosto ne izide. Kako lahko propade tovarna talentov? “Težko si razlagam kot nogometni delavec, kako je lahko prišlo do tega. Kdo je za to odgovoren in sploh kako se je tako organiziran klub z odlično mladinsko šolo sploh znašel v taki situaciji? Da o prestopih igralcev, ki so bili milijonski, sploh ne govorim,” se čudi Šćulac in brez dlake na jeziku s prstom pokaže na bistvo problema: “Zagotovo se ni ravnalo tako, kot bi se vsak dober gospodar moral ravnati. In sicer, da bi porabil, kolikor imaš, in ne zapravljal več, kot si sposoben in imaš. Žal sem sam okusil to z Olimpijo…” Spomin na leto 2005 in propad tiste “prave” Olimpije je še kako živ, zato Šćulac dobro ve, kaj preživljajo igralci in navijači...
Klavrni konec ob Kamniški Bistrici ne bo šel hitro v pozabo. Oziroma vsaj ne bi smelo iti. Mnogi se sprašujejo o kazenski odgovornosti. Kam je šel denar? Šćulac žoge ne umirja, a jo vrača na polje članov kluba oziroma društva. “Če bi moral nekdo kazensko odgovarjati? Mislim, da nisem prava oseba za to, da bi nekoga prebijal na križ. Da so pa v klubih veliki apetiti in da kmalu zaradi tega lahko zaideš v slepo ulico, pa je to več kot očiten primer. Če ob tem kdo misli, da bi nekdo moral odgovarjati za nastalo situacijo, potem naj člani kluba to sami tudi storijo. Imajo vso legitimno pravico. Vsaj tako je v našem društvu, kjer ni skrivalnic, zato pa smo društvo!” je jasen Primorec.
Še kar nekaj klubov v slabi kondiciji
Morda najbolj zaskrbljujoč del pogovora pa ni tisti o preteklosti Domžal, ampak o prihodnosti ostalih. Šćulac opozarja, da slovenski klubski nogomet stoji na krhkih temeljih. “Če sem iskren, sem bil prepričan, da se bo domžalska zgodba rešila pozitivno in to prav zaradi zgodovine. Klub je dal nešteto reprezentantov, tudi sedaj jih je imel, veliko zanimivih igralcev, pa še denar za prestop Šeška bi klub dobil… Tako da res takega scenarija nisem pričakoval,” priznava Šćulac in dodaja opozorilo, ki bi moralo skrbeti tudi vse na Nogometni zvezi Slovenije (NZS): “Žal je v tem trenutku kar nekaj prvoligašev in drugoligašev v slabi finančni kondiciji. Osnovni stroški za delovanje klubov so iz meseca v mesec večji in vse več klubov se ukvarja s finančnimi problemi. Verjemite in upam, da se motim, da Domžale mogoče niso edine s takim koncem.”
Za konec ostaja le še upanje. Stare Domžale so mrtve, naj živijo nove Domžale? “Prepričan sem, da je to velika izguba za slovenski nogomet in samo upam, da bi se lahko Domžale vrnile tako ekspresno, kot se je Olimpija. Za dobrobit vseh, še posebej pa mladine, ki je v Domžalah ni nikoli primanjkovalo. Vsakemu, ki ima rad nogomet v Sloveniji, ne more biti vseeno za konec domžalske zgodbe. Sam se počutim tako, pa čeprav nikoli nisem bil uradno del rumene družine,” je zaključil trener, ki je nehote postal zadnji tekmec nekdanjega ponosa slovenskega nogometa. (dk)
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
