Turnir, ki bi lahko spremenil generacijo: Slovenski kadeti bi v skupini smrti bitke za EP in SP krvavo potrebovali tudi podporo s tribun
Foto: Luka Vovk / Sportida
Še pred koncem leta je slovenska kadetska reprezentanca (U17) dobila nasprotnike, s katerimi se bo spomladi merila za preboj na evropsko prvenstvo. Ples kroglic v Švici se je roko na srce poigral s četo, ki jo kot selektor vodi Muamer Vugdalić. Slovenska zasedba do 17 let bo nastop na turnirju, ki ga bo poleti organizirala Estonija, lovila v skupini A, v kateri sta poleg Severne Makedonije še Nemčija in Francija. Torej čisto pravi evropski velesili, o njuni moči marsikaj poved tudi dejstvo, da je Francija letos igrala v finalu EP, Nemčija pa je bila v preteklosti 4-krat najboljša; nazadnje leta 2023.
Dobra novica je vsaj ta, da bo turnir gostila Slovenija, ki bo torej imela prednost domačega igrišča. In to je nekaj, kar bi veljali izkoristiti še toliko bolj, kot se je to počelo v preteklosti, ko so takšni in podobni turnirji velikokrat potekali v deželici na sončni strani Alp. Nogometna zveza Slovenije (NZS) je organizacijo praviloma namenjalo manjšim okoljem oziroma so tekme potekale na manjših stadionih.
Toda kaj pa, če bi NZS tokrat naredila izjemo? Kaj pa, če bi tokrat turnir organizirala kar v Stožicah, Ljudskem vrtu ali celjskem stadionu Z’dežele? In ob tem, recimo, sledila zgledu Brava, ki je letos za domačo tekmo UEFA Youth League za en dan odpovedal vse klubske aktivnosti in tako zaposlene kot svoje nogometaše z “dekretom” poslal na obračun s Portom v Kranju? Sploh na tekmah z Nemčijo in Francijo bi Slovenija krvavo potrebovala pomoč s tribun, da slednja lahko še kako pomaga, pa so za Planet nogomet pritrdili tudi nekateri nekdanji mlajši reprezentanti.
Slovenijo leta 2012 na 3 tekmah spremljalo 16.207 gledalcev!
“Moje mnenje je povsem jasno: za mlade bi bila to, da bi lahko takšne tekme igrali na največjih objektih pri nas, zgolj in samo super izkušnja,” je za Planet nogomet uvodoma povedal Maks Barišić, ki je leta 2012 zaigral na kadetskem evropske prvenstvu, ki ga je gostila prav Slovenija. Slovenija je tedaj v predtekmovanju igrala z Nizozemsko, Poljsko in Belgijo. Dve tekmi sta bili odigrani v Ljudskem vrtu, ena v Lendavi, skupno pa je bilo na obračunih domače zasedbe kar 16.207 gledalcev oziroma v povprečju dobrih 5400 ljudi na obračun!
“Še vedno se spomnim, kako imenitno sem se tedaj počutil, ko sem na uvodni tekmi proti Nizozemski pri rosnih letih stopil na zelenico Ljudskega vrta, na tribunah pa je bilo več kot 8000 gledalcev. Čustva so tedaj povsem drugačna, motivacija zraste, vse postane lažje. Prav tako so takšne tekme izjemna izkušnja pred vstopom v članski nogomet,” je nadaljeval Maks Barišić, danes nogometaš Krasa iz sosednje Italije. Slovenija je tedaj že res osvojila le točko, a se je ob glasni podpori s tribun odlično kosala tako z Nizozemsko kot tudi Belgijo in jima drago prodala svojo kožo. Nizozemska je tedaj nato – zanimivo – igrala celo v finalu, kjer je v Stožicah izgubila z Nemčijo.
“Vsakemu mlademu bi privoščil, da to doživi”
Barišićeve občutke deli Roy Rudonja, ki je bil prav tako del slovenske reprezentance, za katero so med drugim igrali tudi Damjan Vuklišević, Dino Hotić, Luka Zahović, Tilen Klemenčič, Domen Črnigoj, Petar Stojanović in drugi.
“Tedaj smo igrali otvoritveno tekmo prvenstva, v Ljudskem vrtu smo se pomerili z Nizozemsko. Na tribunah je bilo res ogromno ljudi in dejansko smo se počutili, kot da igramo za A-reprezentanco. Drugo tekmo smo nato odigrali v Lendavi, kjer je bilo tudi več kot tisoč ljudi, ampak bilo je drugače. Vzdušje ni bilo tako dobro. Seveda smo bili enako motivirani, vendarle je bilo to evropsko prvenstvo, toda nismo čutili tistega vetra s tribun, kot smo ga v Ljudskem vrtu. Stokrat lepše je bilo igrati v Mariboru!” se je slikovito izrazil Koprčan in dodal: “Če bi obstajala možnost, da bi mlajše selekcije takšne turnirje, ki dejansko odločajo o velikem tekmovanju, igrale na največjih stadionih v državi, bi bilo to nekaj izjemnega. Na podlagi osebne izkušnje lahko potrdim, da je motivacija povsem drugačna, izkušnja pa je tako ali tako nepozabna in izjemen dodatni zagon v nadaljevanju kar tako mladih nogometašev.”
Z Barišićem in Rudonjo se strinja tudi Sven Dodlek, kapetan tedanje generacije kadetov: “Sam se še vedno v živo spomnim polne vzhodne in zahodne tribune v Mariboru, ko sem povedel ekipo na zelenico na otvoritveni tekmi proti Nizozemski. Privoščil bi vsakemu mlademu nogometašu v Sloveniji, da občuti vzdušje, ki ga lahko ponudi Ljudski vrt, ko so tribune slednjega polne…”
Organizacija takšnih tekem na največjih stadionih seveda ni tako preprosta, kot se morda zdi na prvi pogled. Objekti so polno zasedeni, stroški najema pa precej višji, kot na majhnih stadionih. Prav zato bi bilo utopično pričakovati, da bi bila to ustaljena praksa. A v luči zahtevnosti naloge, ki čaka sicer zelo, zelo nadarjeni četo slovenskih kadetov, atraktivnostih dveh nasprotnikov in hkrati dejstva, da je v igri celo preboj na svetovno prvenstvo, bi bilo o vsem skupaj vredno vsaj razmisliti… (lb, dk)
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
