Kriva sta Boškov in Katanec! Tjaš Begić meril v polno in poljubil grb Sampdorie, za tem pa se skriva precej več kot zgolj slavje zadetka
Vir fotografije: Sampdoria Calcio
Slovenski nogometaši so pretekli vikend blesteli na tujem, eden najlepših trenutkov pa se je zgodil v italijanski Serie B. Tjaš Begić je z evrogolom v izdihljajih tekme Sampdorii prinesel (nepričakovano) zmago na gostovanju v Modeni (2:1). Mladi Primorec je zadetek proslavil s poljubljanjem grba, kar so nekateri označili za pretiravanje po le nekaj tednih v klubu. A resnica je drugačna: družina Begić za kultni klub iz Genove stiska pesti že dolgih 40 let!
Ko je Tjaš Begić v soboto z roba kazenskega prostora sprožil neubranljiv projektil in Sampdorii po skoraj 500 dneh prinesel prvo gostujočo zmago, so ga preplavila čustva. Tudi zaradi preteklosti njegove družine. Ljubezen do Sampdorie je zapisana v DNK Begićevih, kar je za italijanske medije potrdil nogometašev oče Alen Begić.
Povezava med Begići in Sampdorio sega desetletja nazaj, še v čas legendarnega Vujadina Boškova in zlate dobe kluba, ko je tam blestel tudi eden najboljših in najuspešnejših slovenskih nogometnih obrazov Srečko Katanec. Velja dodati, da so v devetdesetih prejšnjega stoletja številni Slovenci stiskali pesti za Sampdorio, na Primorskem je obstajal celo uradni slovenski navijaški klub tega italijanskega prvoligaša.
“Ko je bil Tjaš še pri Frosinoneju, so ga vprašali, kateri je njegov najljubši klub. Odgovoril je: ‘Sampdoria, tako kot od mojega očeta.’ Niso mu verjeli,” je anekdoto za La Repubblico razkril Alen Begić in pojasnil korenine te na prvi pogled nepričakovane ljubezni: “Moj oče Branko je bil velik občudovalec Vujadina Boškova, ki je bil posebna osebnost. Ko je prišel v Genovo, sem se zaljubil v te barve. Bilo je enostavno, ne moreš ne ljubiti tega dresa in lika, kot je bil Boškov. Nato je prišel še Srečko Katanec in sem se še bolj navezal. Spomnim se vseh velikih igralcev, Scudetta in tudi poraza v finalu lige prvakov na Wembleyu.”
Oče jokal na stadionu, sin pa potrebuje le kontinuiteto
Za Alena Begića, ki je bil včasih tudi sam nogometaš, je gledanje sina v dresu ljubljenega kluba uresničitev sanj. “Ko sem na stadionu Luigi Ferraris slišal himno, so mi v oči stopile solze. To je edinstven stadion. Vedno sem sanjal, da bi videl Tjaša v tem dresu. Njegova reakcija po golu me ni presenetila. Tudi sam sem tulil pred televizorjem,” pravi ponosni oče nekdanjega člana Gorice in Celja.
Tjaš, ki je v Genovo prišel po neuspešni epizodi pri Parmi, kjer ni dobil priložnosti, zdaj dokazuje svojo kakovost. “V Parmi v tej sezoni ni igral in nisem razumel zakaj. Tjaš potrebuje kontinuiteto, ni pomembno, ali začne v prvi postavi. Po šestih mesecih na stranskem tiru rabi nekaj tekem za uvajanje. Njegova glavna odlika je igra ena na ena, hitrost in preigravanje. Ne boji se imeti žoge v nogah. Mora se še fizično okrepiti, a ne sme izgubiti svojih kvalitet,” je analiziral Alen Begić.
Izola je postala Blucerchiata
Zaradi Tjaša je zdaj obarvana v barve Sampdorie tudi njegova rojstna Izola. Če je bilo prej navijačev le za vzorec, je zdaj evforija popolna, trdi oče nekdanjega slovenskega mladega reprezentanta. “Prej nas je za Sampdorio navijalo pet ali šest, zdaj pa vsi hočejo Tjašev dres,” je v smehu zaključil Begić starejši. (žm)
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
