Relikt preteklosti, vpet v prihodnost: Kako je Jon Gorenc Stanković v dresu graškega Sturma postal gospodar časa in prostora
Foto: EXPA / Johann Groder
V dobi modernih nogometašev, ki bolj skrbijo za svojo podobo na Instagramu kot za umazano opremo, Jon Gorenc Stanković deluje kot relikt preteklosti, vpet v prihodnost. Človek, ki je pod Jürgnom Kloppom spoznal, kaj pomeni “heavy metal” nogomet, je danes ikona graškega Sturma. To je zgodba o prvem prestopu ere Andreasa Schickerja, o vegetarijanstvu, ki prinaša moč, in o kapetanu brez traku, ki ne pozna bolečine. To je zgodba, ki jo je reprezentant Slovenije zaupal uradni klubski reviji.
Prizor je v Gradcu že skoraj ponarodel: Jon Gorenc Stanković na tleh. Po brutalnem zračnem dvoboju, kjer ni prizanesel ne sebi ne nasprotniku, se z rokami čez obraz zvija na zelenici stadiona Merkur Arena. Navijači na severni tribuni za trenutek obmolknejo. A le za trenutek. Sekunde pozneje Jon že stoji, odšepa z igrišča, si obriše kri ali pot in se z stisnjenimi zobmi vrne v največjo gnečo. Brezkompromisno. Neuničljivo.
“To se mnogi sprašujejo, zakaj grem čez bolečino, a odgovor je preprost: vedno želim igrati,” pravi 30-letni Jon v enem svojih najbolj odkritih pogovorov. “Nočem razmišljati o tem, kaj bi bilo, če bi igral. Želim biti na igrišču in dati vse, boriti se in gristi.”
“Dober si, zato si tukaj”
Njegova pot do statusa legende v štajerski prestolnici Avstrije se je začela v danes propadlih Domžalah, kjer je že pri 17 letih nosil kapetanski trak, a ključno formacijo je doživel v Porurju. Ko je kot golobradi mladenič prišel v Dortmund, ga je pričakal nihče drug kot Jürgen Klopp.
“Du musst keine Angst haben. Du bist gut, deshalb bist du ja hier,” so bile besede, ki mu jih je Klopp namenil pred prvo trening tekmo. Ni te treba biti strah. Dober si, zato si tukaj… Čeprav je pozneje treniral tudi pod Thomasom Tuchelom in si garderobo delil z velikani, kot so Mats Hummels, Sokratis Papastathopoulos in Neven Subotić, je bila konkurenca v tistem trenutku premočna. Pot ga je vodila v Anglijo k Huddersfieldu, kjer je okusil blišč Premier League in kultni Anfield.
“Kot najstnik sem bil goreč navijač Liverpoola. Igrati na Anfieldu mi je pomenilo vse,” se spominja Jon. Na Anfieldu je zabil celo gol. Čudovit spomin, čeprav mu je sledil polom… Usoda je imela nato drug načrt z njim. Po hudi poškodbi križnih vezi in izteku pogodbe v Angliji je leta 2020 zazvonil telefon. Na drugi strani je bil Andreas Schicker, takrat novi športni direktor Sturma.
Prvi “kraljevski prestop” novega Sturma
Schicker je natanko vedel, koga išče. Potreboval je nekoga, okoli katerega bo zgradil novo, zmagovito os ekipe. Gorenc Stanković je bil njegov prvi prestop in, kot se je izkazalo, najboljši.
“Je pravi vodja, ki stopi naprej. Jon v slačilnici morda ni najglasnejši, na igrišču pa je tisti, ki vodi in razporeja,” o njem pravi Schicker, danes direktor Hoffenheima. Njegova preobrazba iz osrednjega branilca v elitnega zadnjega veznega pod vodstvom Christiana Ilzerja je bila ključna za preporod kluba. Skupaj z Otarjem Kiteishvilijem sta ustvarila navezo, ki je predlani s prestola po dolgih letih sklatila serijskega prvaka iz Salzburga.
Njegov vpliv priznavajo celo največji rivali. Kapetan Salzburga Mads Bidstrup je poudaril: “Proti njemu nikoli ni enostavno igrati, ker je fizično močan in hkrati zelo preudaren. Njegova prisotnost na igrišču je ogromna.” Podobno razmišlja Matthias Seidl, kapetan dunajskega Rapida: “Jon je res neprijeten nasprotnik. Je pameten igralec, deluje prebrisano in je zagotovo eden odločilnih dejavnikov za vse zadnje lovorike Sturma.”
Recept za uspeh: Družina, narava in… brez mesa
Jonova preobrazba pa ni bila le taktična, temveč tudi osebna. Postal je vegetarijanec, kar je njegovo 190 centimetrov visoko telo naredilo še bolj odporno in fit. Rezultat? Statistika, ki mu jo zavidajo po vsej Evropi: vrhunske vrednosti pri prestreženih žogah, natančnosti v skoku in nadzoru prostora. Avstrijski Kurier ga je upravičeno označil za “gospodarja prostora in časa“.
Kljub profesionalizmu pa Jon ostaja prizemljen. Njegovo življenje v Gradcu je podobno tistemu v Ljubljani. “Nisem človek za velika mesta, raje imam naravo,” pravi. Prosti čas preživlja z ženo in njunim psom Leom, ki mu daje energijo po težkih tekmah. Nogomet pa ostaja osrednja tema tudi na družinskih kosilih – oče je priznani trener, ki je pomagal vzgojiti Benjamina Šeška in Luko Topalovića, brat Tibor pa igra za Nafto.
Prihodnost: Do leta 2027 in še dlje?
Čeprav je Slovenija pod Matjažem Kekom zgrešila uvrstitev na svetovno prvenstvo 2026, Jonov fokus ostaja oster. Z reprezentanco je v Nemčiji na Euru 2024 dokazal, da se lahko kosa z najboljšimi, s Sturmom pa želi nadaljevati neverjetno serijo, ki se je začela leta 2023 s pokalom in nadaljevala z zgodovinsko dvojno krono leta 2024 ter ubranitvijo naslova v letu 2025.
“Vsako leto sem mislil, da se ne moremo več izboljšati, pa je šlo vedno še višje,” pravi Jon, čigar pogodba v Gradcu teče do leta 2027. Čeprav so ponudbe od drugod deževale, je ostal zvest črno-belemu dresu.
Zakaj? Ker Jon Gorenc Stanković ne igra le nogometa. On živi za tisti občutek, ko severna tribuna v Gradcu zapoje, ko se s soigralci vrže v blok in ko na koncu dneva ve, da je na igrišču pustil srce. V svetu, kjer so igralci pogosto le številke na trgu, je Jon Gorenc Stanković duša Sturma. Tisti tihi vodja, ki ga ne slišiš v slačilnici, a ga čutiš v vsaki minuti tekme.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
