Sreča pred nogometno slavo: Kako je Diego Capel žrtvoval sanje o Barceloni za toplino doma in na koncu dvakrat pokoril Evropo
Foto: EXPA / Alterphotos / Cesar Cebolla
Nekdanji španski krilni nogometaš Diego Capel je v svoji bogati karieri dosegel marsikaj. Največji pečat je pustil pri Sevilli, kjer je v elitni La Ligi zbral 127 nastopov, skupno pa je v članski konkurenci osvojil kar šest lovorik. Od teh je štiri osvojil prav v dresu kluba iz Andaluzije, s katerim je dvakrat pokoril tudi Evropo.
Svojo nogometno pot je gradil še na Portugalskem, v Italiji in Belgiji, v poznejših letih pa se je preizkusil tudi na Malti in v Grčiji. Danes 37-letni Capel pa je v nedavnem pogovoru za Offsiders obudil spomine na manj znano obdobje svoje mladosti: kratek čas, ko je bil član slovite Barcelonine akademije La Masie.
Njegova pot v Barcelono se je začela povsem nepričakovano, ko ga je na lokalnem turnirju v dvoranskem nogometu opazil klubski skavt. Pri dvanajstih letih je Capel zapustil rodno Almerio in se preselil v katalonsko prestolnico.
Čeprav je bil tam le kratek čas, so bili njegovi sopotniki v akademiji nekateri največji zvezdniki svetovnega nogometa. “To mi je spremenilo življenje. Okolje je bilo družinsko. Bil sem ob boku Andresa Inieste in Victorja Valdesa, tudi Cesca Fabregasa. Vse je bilo precej nepredvidljivo,” se je spomnil Capel.
Kljub vrhunskim pogojem za nogometni razvoj pa se je dvanajstletni deček težko spopadal z oddaljenostjo od doma. Športni napredek je zasenčila osebna stiska, ki je po šestih mesecih postala neznosna. “Močno sem pogrešal svojo družino. Danes nisem zagovornik tega, da nekdo pri teh letih zapusti domače okolje. Verjamem, da zdaj v klubih ravnajo drugače in poskrbijo, da se z otroki preselijo tudi njihove družine,” je pojasnil Capel.
Diego Capel: “Ponoči sem govoril z mamo in jokal”
V tistem obdobju so bili edini stik s starši večerni telefonski klici, ki so bili zanj čustveno izjemno zahtevni: “Dali so mi telefon znamke Alcatel, da sem lahko klical domov. To je bila moja vsakodnevna rutina. Ponoči sem govoril z mamo in jokal. Po petih ali šestih mesecih sem se odločil, da se vrnem v svojo vas. Čutil sem, da takrat ni bil moj čas za nogomet na takšni ravni, saj sem potreboval bližino svoje družine.”
Capel se je vrnil v Almerio, nogometno pot pa kasneje uspešno nadaljeval v Sevilli. Njegova zgodba dokazuje, da za uspeh v vrhunskem nogometu ni vedno potrebna najhitrejša pot skozi največje akademije, temveč predvsem okolje, v katerem se mlad igralec počuti varnega.
Obenem njegova izpoved služi kot opomin, da so za bleščečimi kulisami nogometnih tovarn, kot je La Masia, v prvi vrsti le otroci. Capel je pri dvanajstih letih sprejel verjetno najtežjo in najbolj zrelo odločitev v svojem življenju: nogometni prestiž je žrtvoval za lastni duševni mir. Čeprav je takrat morda kazalo, da je zapravil priložnost življenja, je kasnejša kariera v Sevilli in španski reprezentanci dokazala, da se vrhunski športnik ne rodi le na igrišču, temveč tam, kjer ima mirno srce in podporo najbližjih. (vm)
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
