Slovenija v megli dvomov (in v slepi ulici namesto na poti na svetovno prvenstvo): Kemija, ki je ni, neizkoriščeni talent in vse več dvomov
Tekst: David Klemenc. Foto: Luka Vovk / Sportida
Oktobrski kvalifikacijski ciklus ali tudi 180 zelo, zelo dolgih minut, enih najdaljših v zgodovini slovenske reprezentance… Glede na to, kar smo videli, bi četrti sodnik na tabli lahko izpisal absurdno številko, recimo 5 ur dodatnega igralnega časa, a se zdi, da Slovenija gola kljub temu ne bi dosegla. Verjetno ga ne bi niti dobila, skoraj zagotovo pa ga ne bi dala. V nogometu pa se, jasno, brez doseženih golov ne da zmagovati. Preprosto ne da.
Ob tem se seveda poraja ključno vprašanje: zakaj smo na dveh ključnih tekmah (nesmiselno bi bilo olepševati vse skupaj in ju označiti kakorkoli drugače) imeli toliko težav? In tudi: zakaj pred tako pomembnima obračunoma toliko sprememb, ko pa je bilo vse okoli reprezentance v zadnjih dveh letih praktično hermetično zaprto, popolnoma enako, brez pravih možnosti, da pride kdo tretji zraven, tudi če bi si to zaslužil?
Če se po jutru dan pozna, kot radi rečemo, se je po odpovedi enega od igralcev, ki bi lahko bil dodana vrednost reprezentanci, a je dal zaradi starih zamer raje prednost klubu, ni bilo drugega pričakovati kot obilico sivih oblakov, ki so se in se še bodo zgrnili nad Stožicami… Ali Brdom pri Kranju. Kakor vam je ljubše.
Ekipa sama po sebi ni slaba, vendar je več kot očitno problem v kemiji, ki je vsaj v tem trenutku roko na srce ni. Javnost je vedno manj naklonjena trenutnemu selektorju, že bežen pregled spletnih komentarjev pove veliko o tem. Tudi vsi nogometaši ne prekipevajo ravno od zadovoljstva ob selektorjevih manevrih, to je slabo varovana skrivnost… A podpora na vrhu ostaja. Za zdaj. Kaj bo novembra? Bomo videli. Dejansko že kaj kmalu.
Vsi seveda upamo na najboljše, toda ali se sploh še da kaj rešiti? Sploh glede na trenutne razmere, ko je za marsikoga občutno preveč nerazumljivih potez pri vpoklicu nogometašev in sestavi ekipe. Nekateri so zacementirani v udarni enajsterici, čeprav si tega niso zaslužili, medtem ko spet drugi, ki so v odlični formi, dobijo le drobtinice. Če sploh pridejo zraven. Ali pa sedijo, ko so vroči, in igrajo, ko se ohladijo.
Vse, kar smo slišali po vseh štirih srečanjih, so bile prazne obljube, da zmoremo več, da zmoremo bolje in da smo se naučili iz napak… Pa smo se res? Dvom ostaja. Pogled na lestvico pove vse o tem.
Da si vsi skupaj zaslužimo več, ni dvoma. Počivati na starih lovorikah ni več dovolj. Morda rabimo nov, svež veter… V reprezentanci, ki ima skoraj 100-milijonskega napadalca, zraven njega pa še nekaj solidnih alternativ, smo dosegli dva gola na štirih tekmah. Oba gola sta padla na uvodni tekmi… Prejeli smo pet golov, a brez kapetana Jana Oblaka bi jih roko na srce vsaj še enkrat toliko. Na Euru 2024 je bilo seveda lepo. A če bo svetovno prvenstvo 2026 minilo brez nas, kar se vse bolj zdi, da bo, bo to neuspeh. In naj nam nihče ne govori, da se ne da. Da imamo, kar imamo. Slabih 100 kilometrov od Ljubljane deluje trener, ki dokazuje, da se da prav vse. Čisto vse…
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
