Konec ere, ki je trajala dolgih sedem let: Koga, zakaj in kdaj Slovenija zdaj zares potrebuje za krmilom svoje članske reprezentance?

Novica dneva, ki je v ponedeljek pričakovano močno odjeknila v Sloveniji, je seveda ta, da se je od selektorskega stolčka po sedmih letih poslovil Matjaž Kek. Je pa to tudi novica, ki roko na srce ni presenetila nikogar.

Mnogi so se od Mariborčana upravičeno poslovili z zahvalami, še več pa se jih je – tudi to je ogledalo slovenske nogometne javnosti oziroma njenega trenutnega utripa – te novice razveselilo. Javnost je bila tokrat bolj kot ne enotnega mnenja: le redki so bili takšni, ki so se strinjali, da bi si Matjaž Kek zaslužil še eno priložnost. Bleda podoba reprezentance v zadnjih kvalifikacijah je naredila svoje, v nogometu se pač na starih lovorikah ne da počivati.

Kocka je torej padla. Slovenska barka išče nekoga novega, ki bo prijel za krmilo in jo odpeljal v mirnejše oziroma stabilnejše vode. Kaj pa rabimo? Koga rabimo? Zakaj ga rabimo? Kdaj ga rabimo?

Rabimo seveda novega selektorja, a hkrati rabimo predvsem nov veter, ki bo prinesel prepotrebno svežino in idilo v reprezentančno garderobo. Nekoga, ki bo deloval transparentno in v prid ekipnega uspeha. Nekoga, ki bo širokogleden, ne pa koncentriran zgolj na eno zaprto skupino ljudi oziroma igralcev. Premoremo namreč ogromno kakovosti, ki žal ni prišla zraven iz takih in drugačnih razlogov. Rabimo, da se reprezentanca vrne ljudem, navijačem, in da se pokaže, da je to ekipa vseh nas, ne samo določenih privilegirancev, ki so zraven ne glede na formo, le na podlagi imena. Morda se sliši grobo in neizprosno, a tako pač je. Reprezentanca nikdar ne bi smela biti hermetično zaprta skupina nogometašev, vrata v reprezentanco bi morala vedno odpirati zgolj in samo dobra forma.

Ključno je seveda vprašanje – kdo bo novi selektor? Bo prvič v zgodovini tujec? Ali bo še enkrat več vajeti dobil Slovenec? Med slednji je izbira takšna, kakršna je. Ante Šimundža in Luka Elsner sta pod trdnimi klubskimi pogodbami. Marsikdo omenja Boštjana Cesarja, ki je legenda, a je v trenerskem smislu brez dvoma zelo neizkušen. No, tudi Srečko Katanec je bil… Nekatere izkušnje iz preteklosti nas morajo opozarjati, kako pomembna je izbira pravega človeka. Spomnimo se – recimo – eksperimenta s Tomažem Kavčičem, zaradi katerega se je od reprezentance za nekaj časa poslovil celo Jan Oblak!

Tu je seveda tudi Darko Milanič, ki ima zagotovo najboljši CV od vseh potencialnih kandidatov, a so njegovi uspehi v slovenskem prostoru preveč vezani na sodelovanje z Zlatkom Zahovićem. No, če bi se še ZZ aktiviral in prevzel vodilno mesto na NZS, bi to bila že druga pesem… Uresničitev takšnega scenarija pa je bržčas bolj misija ultra nemogoče kot karkoli drugega.

Kar je najpomembneje, je to, da se Slovenija resetira. Potrebuje veliko šok terapijo, povsem nove ideje in povsem novi način razmišljanja. Albert Riera nam je vsem pokazal, kaj se da doseči v nogometu, če stopiš izven okvirjev. Prav Albert Riera je tudi razlog, zakaj bi morda ne bi bilo slabo prvič poskusiti s tujcem. A izbrati dobrega tujca v poplavi slabih in povprečnih je seveda vse prej kot lahka naloga.

Počasi se vseeno daleč pride in tako naj bo tudi ustrezno skavtiranje in obenem kadrovanje. Ne mudi se nikamor, ne mudi se z glavo skozi zid. Selektorja ne rabimo danes niti ne naslednji teden. Do prvih tekem je še kar nekaj mesecev, zato naj bo prioriteta odločevalcev, da razmislijo čisto o vseh možnostih in mogoče počakajo, da se kdo od sanjskih kandidatov znajde na borzi dela. Naj bo ustoličenje novega selektorja maraton in ne šprint.

Avtor: Uredništvo Planet nogomet

Reprezentanca

#Nogometna zveza Slovenije