Prijatelji, še pomnite?! Pred natanko 24 leti se je v zasneženem Kijevu spisala prva slovenska nogometna pravljica (danes pa na Euro 2024!)
Vir fotografije: RTV Slovenija (posnetek zaslona)
Slovenija se je prebudila v petek, v zadnji dan tokratnega delovnega tedna. Na koledarju piše 17. november. Za marsikoga bo je povsem običajen dan. A ne za vse. Številni nogometni navdušenci po vsej državi so že od zgodnjih jutranjih ur v nestrpnem pričakovanju večernega obračuna z Dansko, tisti nekoliko izkušenejši in tudi nekoliko starejši pa bodo vedeli, da se je točno 24 let nazaj v Kijevu v naravnost pravljičnih razmerah, kakršnim danes nismo več pogosto priča, spisalo pravzaprav sploh prvo poglavje slovenske nogometne zgodbe o uspehu. 17. november 1999 je bil dan, ko se je spisala prva slovenska nogometna pravljica.
Pojdimo najprej nekoliko dlje nazaj; štiri dni pred tem sta se slovenska in ukrajinska reprezentanca na prvi tekmi dodatnih kvalifikacij za nastop na evropskem prvenstvu leta 2000 pomerili za Bežigradom. Favorizirana Ukrajina je v Ljubljano pripotovala kot neporažena v kvalifikacijah in z zvezdniškim, tedaj ultra obetavnim in še kako vročim Andrejem Ševčenkom, ki je nekaj let kasneje prejel celo zlato žogo (2004).
Ukrajinci, zanimivo, pred obema tekmama praktično niso dajali izjav. Selektor Joszef Szabo in igralci so “obvozili” novinarsko konferenco v organizaciji Nogometne zveze Slovenije, trenirali so za zaprtimi vrati in bili na videz samozavestni po nepremagljivi seriji. In sprva se je res zdelo, da je imel njihov optimizem trdno podlago.
Vse ostalo je zgodovina
Prav Ševčenko, ki je kasneje postal ikona AC Milana, je na prvi tekmi, ki je bila v slovenski prestolnici odigrana v soboto, 13. novembra, Ukrajince pripeljal do vodstva v 33. minuti. Tedaj si gostje niso mogli misliti, kaj jih čaka. V drugem polčasu sta za sanjski preobrat poskrbela najboljši strelec Slovenije vseh časov Zlatko Zahović v 53. minuti in Milenko Aćimović z zadetkom, ki ne bo šel nikoli v pozabo. Z zadetkom, ki je obkrožil svet. “Kje si zdaj, David Beckham?!” je v mikrofon na bežigrajski “podrtiji” kričal vzhičeni TV-komentator uglednega Eurosporta, ko je v 83. minuti ukrajinski vratar Oleksander Šovkovski po žogo stekel do avt črte, jo poslal proti sredini in … Vse ostalo je zgodovina.
“Mislim, da se je to vse zgodilo v eni sekundi. Žoga je nenadoma priletela k meni, udaril sem in imel sem pač to srečo, da je šla žoga v gol na tako pomembni tekmi za Slovenijo in zame. S tem zadetkom smo z 2:1 premagali zelo močno reprezentanco Ukrajine in verjamem, da smo že zelo blizu nastopa na evropskem prvenstvu,” je za TV Slovenija povedal takrat šele 22-letni strelec nepozabnega gola s (skoraj) sredine igrišča Milenko Aćimović.
Slovenija se je tako v Kijev, kjer si je obračun ogledala kar 65 tisoč glava množica, odpravila z lepo popotnico zadetka prednosti. V ukrajinski prestolnici je ob bučni podpori domači reprezentanci igro še kako oteževalo sneženje, svoje je dodal še nemški sodnik Bernd Heynemann, ki je bil vse prej kot nepristranski. Slovenija se je tudi v Kijevu znašla v zaostanku, toda po zelo sumljivo dosojeni enajstmetrovki Ukrajini. V tistih časih tehnologije VAR jasno še niso poznali, zato je ostalo pri prvotni odločitvi glavnega sodnika, čeprav je bila naravnost smešna. Nato pa… Vsega osem minut po uspešno izvedeni najstrožji kazni Sergeja Rebrova je sledilo… Tole. Tale akcija. Nova poteza za zgodovino.
Mreža domačega vratarja se je zatresla, toda gledalci zaradi bele žoge na beli podlagi sploh niso dojeli, kaj se je zgodilo. Šele ko so se Slovenci začeli veseliti, je postalo jasno, da se je zgodilo nekaj, česar ni pričakoval nihče. Po žogi je v snežnem metežu udaril Miran Pavlin, Šovkovski je verjetno sploh ni videl in potem v Kijevu … molk. Tišina. Ko utihne 65.000 ljudi.
“Ta gol ni bil velik le zame, ampak za ves narod. To je bila res velika stvar. Prelomnica moje kariere, zato je prav, da se na to spomnim vsakega 17. novembra. To ni bila le prelomnica nas nogometašev, to je bila tudi nogometna revolucija v Sloveniji. Še tistim, ki tega prej niso bili vajeni, se je zmešalo od nogometa. Slovenija od takrat ni bila več nenogometna dežela. Še babice, stare 80 let, so se začele zanimati za nogomet, to je bilo neverjetno,” se spominja Pavlin zadetka, s katerim je tako razžalostil Ukrajince, da se še nekaj let niso mogli sprijazniti s tem, da jim je nastop na Euru speljala državica z zgolj dvema milijonoma prebivalcev.
Oh, ja, bilo je lepo… Toda vse to je preteklost. Od spominov pa, saj veste, se ne da živeti. In po dolgih 24 letih je spet napočil pravi trenutek, da Evropa spozna nas. Slovence. Trenutek za naslednjo uvrstitev na Euro bi bil težko boljši. Natanko 24 let od tistega famoznega večera v Kijevu. In naj bo, kot pravijo; zgodovina se ponavlja. Naj se ponovi tudi nocoj.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
Reprezentanca
#milenkoaćimović
#miranpavlin
#zlatkozahović
Deli s prijatelji