Zakaj si pod pritiskom ne moremo preprosto ukazati, naj se umirimo?
Podajo ste izvedli že neštetokrat. Potem pride trenutek, ko si napake res ne želite privoščiti, in preprosta poteza postane nenavadno zahtevna. Podobno je pred pomembnim sestankom ali zahtevnim pogovorom: veste, kaj želite narediti, vendar se odzovete drugače. Prav razlika med razumevanjem težave in spreminjanjem ustaljenega odziva je v središču dela Aleksandra Grunčića Krajnca, dr. med., zdravnika in kliničnega hipnoterapevta.
Na rekreativni tekmi izgubite žogo in nasprotnik zadene. Igra se nadaljuje, vi pa še vedno razmišljate o prejšnji akciji. Zakaj niste podali prej? Ste imeli dovolj prostora? Kaj si zdaj mislijo soigralci?
Ob naslednji podaji nekoliko odlašate. Še enkrat preverite položaj in zamudite priložnost. Veste, da bi bilo koristneje spremljati igro, vendar vam pozornost uhaja k napaki.
Nasvet je običajno preprost: pozabi, sprosti se, igraj naprej. Toda razumeti, kaj bi pomagalo, in to v trenutku napetosti tudi narediti sta dve različni stvari.
S podobnim razkorakom se pri individualnih obravnavah srečuje Aleksander Grunčić Krajnc, dr. med.. Njegov pristop povezuje medicinsko znanje in hipnoterapijo ter se posveča tudi čustvenim in vedenjskim vzorcem, ki se ponavljajo kljub človekovemu prizadevanju, da bi ravnal drugače.
Ko pritisk preusmeri pozornost
V raziskavi, objavljeni v reviji Journal of Sport & Exercise Psychology, je štirinajst izkušenih nogometašev izvajalo enajstmetrovke v razmerah z manjšim in večjim pritiskom. Raziskovalci so spremljali njihov pogled. Ob večji tesnobi so igralci dlje gledali vratarja, njihovi streli pa so bili manj natančni in bolj usmerjeni proti sredini vrat.
Majhna raziskava ne pojasni vsake zgrešene enajstmetrovke, dobro pa ponazori, kako lahko pritisk spremeni usmerjanje pozornosti. Igralec ima še vedno svoje znanje in izkušnje, vendar več pozornosti nameni tistemu, kar doživlja kot grožnjo.
Na rekreativni tekmi je to lahko strah pred novo izgubljeno žogo. Pred sestankom možnost, da ne boste znali odgovoriti na vprašanje. Pred pogovorom doma pričakovanje, da boste spet povedali nekaj narobe.
Navodilo »samo umiri se« v vseh teh primerih opiše želeni rezultat. Pot do njega je zahtevnejša.
Ko se začnemo bati lastnega odziva
Predstavljajte si, da morate predstaviti svoje delo. Vsebino poznate, pripravljeni ste, nato pa opazite napetost v trebuhu ali tresenje glasu. Namesto predstavitvi začnete pozornost namenjati sebi. Ali drugi opazijo? Kaj bo, če se mi ustavi? Zakaj se ne morem umiriti?
Aleksander Grunčić Krajnc v svojem prispevku o anksioznosti in paničnih napadih pojasnjuje povezavo med telesnimi občutki, njihovo razlago in stopnjevanjem strahu. Pri obravnavi raziskuje tudi, kako preverjanje, izogibanje in potreba po nenehnem nadzoru sodelujejo pri vzdrževanju težave.
Vsaka trema seveda še ne pomeni anksiozne motnje. Za posameznika pa lahko postane obremenjujoče, če začne zaradi pričakovane napetosti opuščati stvari, ki so mu pomembne. Na igrišču se izogiba odgovornosti in ne želi več žoge. V službi prepušča predstavitve drugim. Zahteven pogovor prestavlja iz dneva v dan.
Takrat vprašanje ni več samo, kako preživeti naslednji neprijeten trenutek, temveč kako se lotiti odziva, ki vedno bolj vpliva na vsakdanje odločitve.
Kako poteka delo s hipnoterapijo?
Pri klinični hipnoterapiji Aleksander Grunčić Krajnc najprej raziskuje, kdaj se težava pojavlja, kaj jo sproži, kako jo človek doživlja in kaj želi spremeniti. Pogovor in hipnozo vključuje v individualno prilagojen proces z dogovorjenimi cilji.
To pomeni, da dva človeka s podobno opisano težavo ne potrebujeta nujno enake obravnave. Eden se pred nastopom boji predvsem ocenjevanja drugih, drugega najbolj vznemirijo telesni občutki, pri tretjem prevladuje zahteva, da mora vse izpeljati brezhibno.
Pri njegovem delu imajo pomembno mesto terapevtski odnos, občutek varnosti in tempo, prilagojen posamezniku. Pri tesnobi ne predpostavlja, da je treba za vsako težavo odkriti dogodek iz otroštva; pozornost namenja tudi sedanjemu doživljanju in odzivanju.
Hipnoza pri tem vključuje osredotočeno pozornost in večjo odzivnost na sugestije, s katerimi je mogoče usmerjati doživljanje. Odzivnost nanjo se med ljudmi razlikuje. Cilj obravnave je zato povezan s konkretnim življenjem posameznika: kaj želi znova početi, v katerih okoliščinah želi ravnati drugače in po čem bo prepoznal napredek.
Medicinsko znanje in izobraževanje iz hipnoterapije
Aleksander Grunčić Krajnc je klinične izkušnje pridobival na področjih kirurgije, rehabilitacije in diagnostike. Iz klinične hipnoterapije se je izobraževal na šoli The Leela School of Awakening v Amsterdamu, znanje ericksonovske in konverzacijske hipnoze pa razvijal tudi na izobraževanjih Igorja Ledochowskega. Je certificirani trener IACT in ustanovitelj Akademije hipnoterapije.
Na Akademiji vodi dvoletno izobraževanje, ki povezuje teoretično znanje, praktične vaje, klinične demonstracije, supervizijo in mentorstvo. Pri individualnem delu ostaja poudarek na človekovi konkretni težavi in spremembi, ki jo želi doseči.
Raziskave hipnoze pri tesnobi kažejo obetavne rezultate. Metaanaliza petnajstih raziskav iz leta 2019 je ugotovila zmanjšanje tesnobe v primerjavi s kontrolnimi pogoji, pri čemer je bila hipnoza učinkovitejša v povezavi z drugimi psihološkimi obravnavami kot samostojno. Izbira pristopa in pričakovani učinek zahtevata individualno presojo.
Da ena napaka ne določa še naslednje poteze
Po slabi podaji želite spet spremljati igro in sodelovati v naslednji akciji. Po zahtevnem sestanku nadaljevati dan, namesto da bi pogovor do večera ponavljali v mislih. Doma povedati, kar je treba, brez dolgotrajnega pripravljanja na vsak možen odziv.
Prav takšne konkretne situacije so lahko izhodišče za pogovor o obravnavi. Kaj se vam dogaja, kako dolgo traja in pri čem vas ovira?
Aleksander Grunčić Krajnc, dr. med., obravnave izvaja v Ljubljani, Bujah in na daljavo. Na hipnoterapija.net lahko spoznate njegov pristop in se naročite na brezplačen uvodni posvet, na katerem se z njim pogovorite o svojih težavah, ciljih in primernosti hipnoterapije za vas.
