Legendarni Vili Ameršek razkril, zakaj je, ko mu je bilo 20 let, zavrnil veliko Crveno zvezdo: “Kot da bi boga prijel za… Saj veste!”
Vir fotografije: NK Olimpija Ljubljana
Vili Ameršek je živa legenda Olimpije, čeprav je hkrati res, da nekoč enega najboljših nogometašev v Jugoslaviji predvsem mlajše generacije ne poznajo. Tudi to je kruta realnost slovenskega nogometa, v katerem predvsem legendam iz časov bivše skupne države ne dajemo dovolj veljave. Toda Vili Ameršek je prav to – legenda. Kultni Ameršek je za Olimpijo odigral neverjetnih 432 tekem, kar je še vedno klubski rekord. Prav tako je v polno meril 106-krat, kar ga uvršča na drugo mesto lestvice strelcev. Več golov je dosegel le žal že preminuli Zoran Ubavić.
“Vili Ameršek, elegantni ofenzivni vezist z izjemno izpiljeno tehniko, je v dresu Olimpije preživel kar 16 sezon, največ med vsemi, ki so kdajkoli igrali za zmaje. Bil je tudi klubski kapetan in v vseh pogledih eden največjih nogometašev v zgodovini Olimpije,” lahko o Zasavcu preberemo na klubski spletni strani Olimpije.
Danes 75-letni Vili Ameršek je z izjemo treh let, ki jih je preživel v Franciji pri Angersu, celotno kariero posvetil Olimpiji, čeprav je imel, kot je razkril, že v mladih letih imenitno priložnost, da bi se preselil k enemu od velikanov Jugoslavije. Na njegova vrata, in to dobesedno, je namreč nekega dne potrkala delegacija Crvene zvezde.
Vili Ameršek: “Malce me je bilo strah”
“Ko sem bil star 20 let, pa takrat sploh še nisem bil toliko priznan kot pozneje, je prišla k nam domov v Trbovlje delegacija Crvene zvezde. V njej sta bila tudi direktor Aca Obradović in trener Miljan Miljanić. Sploh se niso najavili, tako da si lahko predstavljate začudenje, ko so pozvonili na vrata. Ko smo se posedli za mizo, so vprašali mojega očeta, takrat namreč še ni bilo veliko menedžerjev, ali bi šel k njim v Beograd. Oče jim je rekel, naj se dogovorijo kar z mano,” je v intervjuju za Sportal razkril Vili Ameršek.
Nogometaš iz Trbovelj je o prigodi, ki se je zgodila leta 1968, dodal: “Ko sem dobil besedo, pa sem jim rekel, da ne bi šel. Tako sem zavrnil ponudbo Crvene zvezde. Zakaj sem to storil? Malce me je bilo strah. Takrat sem bil šele dve leti v Ljubljani. In že nanjo sem se komaj navadil. Vsak dan sem se vozil iz Trbovelj z vlakom. Gor in nazaj. To, da sem od mladincev Rudarja kar naenkrat igral prvo jugoslovansko ligo, je bilo zame nekaj izjemnega. Kot da bi boga prijel za… Saj veste (smeh, op. p.). Zato sem raje ostal v Olimpiji.”
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
